Klub Gromka, 8. 12. 2016

Drugi adventni četrtek je bil v Gromki tokrat zaznamovan s prihodom velikega imena njujorške Downtown scene. Andrea Centazzo, italijansko-ameriški skladatelj, tolkalec in multimedijski umetnik je gostoval na zadnjem letošnjem koncertu v sklopu cikla Metabonma, s seboj pa je pripeljal obsežno zbirko tolkal, od gongov in raznovrstnih činel do uglašenih bobnov in elektronskih sprožilcev.

Ob vstopu v Gromko je pogled na oder razkril zajetno strukturo, premišljeno postavljeno in ovešeno s številnimi zvočili, ki so klicala po tem, da jih nekdo dobro pretepe. Postavljeni sedeži so nakazali, da se obeta bolj umirjen večer, število ljudi v publiki pa se je še ob 21-ih, ko je Centazzo točno stopil na oder, gibalo v dokaj žalostnih enomestnih številkah. Tekom koncerta je vsaka kompozicija s komentarjem umetnika najprej dobila krajšo kontekstualno umestitev in tako smo bili tudi na začetku deležni uvoda, v katerem smo izvedeli, da je Gromka žal premajhen prostor, da bi omogočil celotno multimedijsko izkušnjo, ki jo sicer Centazzo izvaja na živih nastopih. Včerajšnji "gromki" performans je bil tako zgolj zvočne narave, kar pa nikakor ni zmanjšalo kinematičnosti.

Andrea Centazzo velik del kreativne energije usmeri v glasbeno opremljanje filmov in videov, kar je v njegovih kompozicijah nedvomno slišno. Koncert je v tej maniri otvoril s kompozicijo iz multimedijskega projekta Einstein’s Cosmic Messengers, ki je navdih našla v teoriji relativnosti ter bolj specifično v detektorju gravitacijskih valov LIGO, ki je pred letom dni omogočil eksperimentalno potrditev obstoja gravitacijskih valov. Kozmičnosti v delu ni manjkalo, saj so reverbani gongi, posnete melodije zvončkov ter mehki synth padi prepričljivo predajali vzneseno kozmopolitskost, ki se je v kolektivno zavest usidrala že v 80-ih. 

V nadaljevanju je sledil nekakšen zgodovinski presek Centazzovega opusa, saj je izvedel dela, ki so nastala med 80-imi leti in današnjim dnem. Četudi izvedbeno suverene in premišljene pa kompozicije kar nekako niso uspele pokazati kakega idejnega presežka. Inspiracija, ki prihaja iz osebne izkušnje s tradicionalnimi glasbeniki Gamelana, je na individualni ravni nedvomno izpolnjujoča in neprecenljiva, vendar pa fuzije z zahodnjaško glasbo ne preživi najbolje. Tako se izgubi moč, ki jo ima masovni trans, ki ga lahko vzbudi skupinsko igranje na Gamelan in namesto tega ostane le zahodnjaški solo izvajalec, ki preprosto ne premore energije za vzbuditev masovne histerije, s tem pa izkušnja postane izrazito bolj cerebralna in, na žalost, dolgočasna. Prav tako umanjka vidik masovnosti v kompozicijah, ki se navezujejo na severnoameriška indijanska ljudstva; en bobnar pač ni dovolj, da bi vzbudil divjanje množic, obenem pa je diskrepanca med akustično zvočnostjo tolkal na eni strani in zvokom semplanih vokalov na drugi prevelika in indijanska vokaliziranja izpadejo plastična ali neprisotna.

Četudi koncertu Andree Centazza ne gre očitati obrtniške in zvočne površnosti, zvočna slika ima namreč mnogo plasti, ki se med seboj bogato dopolnjujejo in omogočajo potopitev v glasbo z zaprtimi očmi, pa koncert kot celota vseeno ni bil povsem prepričljiv. Kljub vsemu je vseskozi čutiti newagerski zanos in optimizem, ki veje iz fascinacije nad "krasnim novim svetom" in tradicionalno glasbo ljudstev le-tega, ob čemer ne moremo mimo dejstva, da je bila takšna glasba že v 80-ih pogojno aktualna, danes pa se še toliko bolj zdi artefakt pretirano optimistične zahodnjaške struje glasbe a la Brian Eno. Danes je namreč kar očitno, da prihodnost ni in ne bo vesela multikulturna globalna družina in improvizirana glasba ne bo zgolj z veseljem prevzela in privzela vsakovrstnih tradicionalnih godb. V luči vsega tega so bili kljub bogati zvočni sliki najbolj zanimivi nepredvideni momenti in zvoki padajočih bobnarskih palčk ter občasno smrkanje prehlajenega Centazza, ki so ga okoliški mikrofoni subtilno, a razločno umestili v prostor.