Palac Akropolis, Praga, Češka, 29. 7. 2019

V lanski decembrski Tolpi bumov je Jan Kopač že izpostavil nekakšno troedinost prelomnic, ki zaznamujejo projekt Anguish in jih po njegovem združujeta rdeča nit preloma s preteklostjo in iskanje novega izraza neke družbe: hip hopa, krautrocka in free jazza. Samo pritrdimo lahko, da so Anguish enako eksplozivni tudi v živo, a morda se lahko tudi vprašamo, ali je mogoče med tremi sestavnimi deli, ki sestavijo večjo celoto, zaznati kakšno formirano razmerje. V ohlapnem smislu bi to našli v osprednjem vokalu Willa Brooksa, vokalista dobrih znancev ljubljanskih odrov izpred poldrugega desetletja Dälek, ki ga z ritmom podlaga Andreas Werliin, član Gustafssonovih Fire!, v živi izvedbi pa se za stolpom analogne elektronike skromno skriva Hans-Joachim Irmler. Slednji sestavlja drugo, izgubljeno polovico legendarnih Faust, ki se za razliko od svojih starih kolegov, gostov minule Sajete, raje obdaja s sodobnejšimi glasbeniki in prepušča preteklost – preteklosti.

Celota, ki obsega še Dälekovega Mika Mara z laptopom in kitaro ter Gustafssona, ki zvoku primerno tu izmenično vrti gumbe ter vihti saksofon, je sicer sveža, a ne ravno od včeraj. Sodelovanje Dälekov s Fausti sega v ponovno odmevajočo pojavnost slednjih pred poldrugim desetletjem, sodelovanje prvih z norveškim hiperaktivnežem pa je bojda stara ideja, ki ji je Mats kot pogoj postavil sprejem tolkalca zasedbe Fire! v druščino. Zasedba vseeno še ni prehodila dolge poti: material za ploščo je bil posnet v slabem tednu julija lani v studiih Faust, in če vemo, da nekaterim glasbenikom z nje ne primanjkuje dela, možnosti za njegovo nadgradnjo tako rekoč ni bilo. Na koncertu se je bolj ali manj obetalo zaporedje komadov, kot so jih Anguish izdali na prvencu.

Premierno so Anguish nastopili junija na nemškem festivalu Moers, po katerem so evropsko turnejo začeli ob zaključku avstrijskega festivala Konfrontationen in jo nadaljevali šele s tretjim, samostojnim koncertom v Pragi. Palac Akropolis, v katerem so jih gostili, je namenjen kulturnim dogodkom in kot institucija ne slovi ravno po gostoti zanimivih koncertnih vsebin, a organizacija je bila tokrat zunanja, gostujoča. Podzemni prostor vseeno deluje dovolj neformalno in akustično, brez institucionalne navlake, ter bi ga po kapaciteti lahko primerjali, tako za predstavo, z nekoliko manj nerodno oblikovano metelkovsko Gala Halo. Sama sestava Anguish pa se v praško sceno umešča po logiki metropol: logična izbira za turnejo, a v mestu, ki mu v preobilici dogajanja precej manjka tistega dela peterice, ki jo je že omenjeni pisec Tolpe bumov umestil v freejazzovsko revolucijo. Dvorana tako ni pokala po šivih, a publika je očitno prišla obveščena in radovedna.

Kot rečeno, so Anguish po formi hip hop band, a v precej razširjeni rabi izraza. Will Brooks praviloma nikoli ni vsiljeval svoje pojave, zapletena poetična besedila si je bilo tudi tokrat bolje prebrati, ohlapnost komadov pa jim je dovoljevala nekaj raztezanja in svobodnejših sprehodov med semplanim materialom. Ta je le v nekaterih delih sledil posnetku plošče, morda najbolj prepoznavno v kitarskem vzorčenju Gut Feeling. Drugje so vzorce poživile menjave med instrumentalizmi in zapacanim hrupom elektronike, s katero se je, morda niti ne presenetljivo, zlahka zlilo občasno Matsovo saksofonsko barvanje različnih plasti šuma. Na drugih mestih so saksofonistove fraze raskavo podaljšale komad ter razpihale množico šumov.

Kvaliteto zasedbe, ki za zdaj koncertno svoje kose še igra v istem zaporedju, kot jih najdemo na plošči, bi lahko prepoznali v veščem izmenjavanju delov, v katerih ob ustaljenem ritmu prednjači Brooksov udarno izpovedni in nepridigarski glas, ter instrumentalnih množic elektronskega in analognega šuma, ki pa se nikoli ne pogrezne v brezobličnost ter obdrži napetost med prepoznavnimi frazami in udarnim nojzom. Vrhunec so Anguish predstavili v pretežno instrumentalnem, zaključnem Wümme, ki se tako v naslovu kot po ritmično podloženem stopnjevanem dromljanju z značilnim Matsovim energičnim dahom pokloni tradiciji nemške kozmične glasbe. A skladbe Anguish, čeprav bi jim hipnotični ritem omenjenega komada to dovoljeval, niso vlekli v nedogled in koncert se je zdel po slabi uri kratek, verjetno tudi po zaslugi neprekinjenega nizanja komadov skoraj brez prestanka. Zgoščen tempo pa je poskrbel za nepričakovan dodatek. Tega so Anguish poklonili precej zadovoljni publiki praktično brez vnaprej pripravljenega materiala. In to je robnemu stampedu v ritmu in besedi hip hopa še dodalo svojevrsten vrhunec, saj smo lahko verjeli Brooksu, ko je po ponovnem prihodu na oder vidno zadovoljen napovedal svoj »ne vemo, kaj to bo« moment.

Nazadnje sta se dvojnost pripravljenih komadov in odprtost njihove žive izvedbe zlili predvsem skozi izpovednost celote, kar pa zahteva tudi nekoliko dobrohotno publiko in ustrezno okolje. Povsem možno je, da je kontekst festivala improvizirane glasbe v severni Avstriji dan pred praškim nastopom za bend, kakršen so Anguish, nekoliko destimulativen oziroma bi sama zasedba lahko učinkovala repetitivno. Nenazadnje ji manjka mojstrstva turntablista, kakršnega so Dälek pred leti premogli v podobi maga gramofonske igle DJ Stilla. Repetitivnost občutno razrahlja Werliin, Gustafsson pa v skupinskih delih pogosteje vijači gumbe. Vendar je Anguish verjetno treba soditi predvsem v samostojnem kontekstu, v katerem seveda ni pričakovati komunikacijske subtilnosti improviziranega koncerta, a se na drugi strani ravno improvizacijske veščine njegovih članov s celoto odlično spojijo. Vredno ogleda!