Kino Šiška, 27. 2. 2014

Četrtkov koncertni večer v Kinu Šiška je dal slutiti, da ne bo prav tak kot običajno. V zraku se je vil enak vonj tobaka, ista je bila tudi ponudba piva, garderoba je bila na svojem mestu in stopnišče ni izginilo, le nekaj več novinarjev in fotografov, predstavnikov medijev se je drenjalo pred vrati, ki so ob vpeljavi nove pogruntavščine javnega zavoda, obveznega prostovoljnega prispevka za vse akreditirane goste, prišli izreči in protestno dokumentirati svoj glasni proti. Prvič se je zgodilo, da so pogovore o glasbi, razprodanem nastopu in koncertnih pričakovanjih prekinjali ostri jeziki, ki so iz tega ali onega kroga bentili nad domnevno pogoltnostjo Kina Šiška. »Je to sploh dovoljeno?« se je od ust do ust vil šepet. Prvič se je primeril tudi paradoks, ko zaradi razprodanega nastopa gruča ljudi ni mogla do vstopnic po polni ceni, medtem ko so jo povabljeni gosti protestno odklanjali, ker je bilo k samoumnevni zastonjskosti treba pristaviti kovinskega prešerna, kot bi v glavi preoblikovali tisti famozni stavek »kdor ne jé, naj tudi ne dela« ter ob tem pozabljali, da se ima prav ta hip pred njimi razodeti ena izmed najatraktivnejših in samosvojih predstavnic ženskega kitarskega rocka, Anna Calvi. Prvič se je torej zgodilo, da kakovostna glasbena produkcija ni postala obstranskega pomena zgolj v javnih občilih, marveč tudi tam, kjer se izvaja.

Da je glasba odprta za vse, ki ji želijo prisluhniti, je ob nastopu domače prikupne umetnice Aphre Tesla in njenega Operating System Incorporated Slave Machine nakazala lepo zapolnjena šišenska Katedrala, ki je muziciranje tria na odru, Aphri sta družbo delala klaviaturist Sebastijan Duh ter tolkalec Rok Koritnik Bruno Domiter   navdušeno pozdravila. Glasba tria temelji na oblikovanju synthpopovske produkcije, ki ji diktira močno prezenten ženski vokal. Ob Aphrinem vsesplošnem odrskem izžarevanju, nagovorih, med katerimi prav gotovo odzvanja zaključni stavek, »ljubim vas vse od spredaj in od zadaj, še najbolj pa od zgoraj«, je bila v živem nastopu presenetljivo izrabljena in v zvočni sistem postavljena matrica, ki je pogosto zgolj dopolnjevala oziroma podvajala dogajanje na odru, naj bo to iz polja back vokalov ali poudarjene ritmike. V igri nasprotij smo se tako lahko srečali tudi z izvedbo elektronske glasbe na povsem organski način, ko je disko ritmiko tolkalca dopolnjevala zgolj bazičnost zvoka klaviatur.

Ob dvaindvajsetih nas je na slabi dve uri dolgo zvočno popotovanje odpeljala še Anna Calvi, predstavnica nove generacije kitarskih virtuozinj, ki si vztrajno tlakuje pot na glasbeni zemljevid velikih ikon neodvisnega rocka. Njen nastop se je pričel umirjeno in kar nekoliko sramežljivo. Skladba Suzanne and I je ob Anninem čutnem gruljenju delovala magično ter se ob zvočnih niansiranjih bobnarja Daniela Maiden-Wooda, vibrafonistke Mally Harpaz ter klaviaturista Johna Baggota razraščala v zlitje popolnih okusov. Nekoliko drzneje je zapretila Eliza, in ko je bilo po nekaj aplavdiranjih, vokalnih izživetjih in zvočnih presežkih čutiti, da nam Anna kaj bistveno več sploh nima ponuditi, je iz zadržane brhke mladenke zrasla neukrotljiva levinja ter s svojo kitaro pričela čarati, nizati kitarski solo za solom ter se podala na odkrivanje neznanega.

Začetno kohezijo nastopa so pričela nadomeščati občutja, kontrasti med skladbami, z njimi pa tudi razpoloženjske spremembe. Ob pestrem prepletanju so najmanj zanimive skladbe postajale prav tiste, ki so se še najbolj spogledovale s tradicionalno okleščenostjo pop strukturnosti in jih je Anna navidezno vključevala zgolj zato, da bi občinstvo nekoliko počilo. Okrog nas je počasi pletla mrežo, v katero smo se brez zadržkov pustili ujeti, in nas ob že tako pestri diskografski beri razvajala tudi s priredbami, kot so Wolf Like Me zasedbe TV On The Radio, Surrender Elvisa Presleyja, Jazebel Frankieja Laineja ter Fire Brucea Springsteena. In ko smo po prvem dodatku že mislili, da nas ima vendarle dovolj, je na oder stopila še enkrat ter nas v sen pospremila s solistično točko No More Words. Brez besed.