Teatro Comunale, Krmin, Italija, 27. 10. 2018

Ta konec tedna se je v italijanskem Krminu, v deželi vina in le lučaj čez mejo od Goriških Brd, že enaindvajsetič odvil jazzovski festival Jazz & Wine Of Peace, festival, ki je tekom let znovačil zvesto publiko mednarodne zasedbe, saj poleg Italijanov logično v velikem številu prihajajo tudi Slovenci in Avstrijci. Letos so ga na papirju definirale tri specifike: rahlo zmedeno spletno komuniciranje, razkropljenost po številnih lokacijah, ki so se razlile tudi čez mejo v naše kraje, kar kaže na spodbudne prakse koprodukcij v regiji. Tretja specifika pa je suvereno uravnoteženo zastavljen program, kompaktno vpet med veteranskimi klasiki, sodobnimi smernicami in trendi ter lokalnimi odvodi. Letos se je na festivalu tako na primer ustavila ziheraška izbira - s certifikatom vsakokratno osupljivo prepričljivih nastopov - trojec The Thing. Nastopil je tudi Milko Lazar, v navezi s flavtistom Massimom De Mattio. Organizatorji niso mogli spregledati eksplozije novih muzik londonskega okoliša, torej londonske scene novega jazza, in so tako povabili dva precej intrigantna kombota, trio bobnarja Yussefa Dayesa, do lanskega leta polovice naveze Yussef Kamaal, in skupino Exodus, še enega - vsestranskega - bobnarja Mosesa Boyda. Za konec programskega naštevanja pa naj med klasiki omenimo še najbolj znani imeni, stalnico festivalskih odrov, kitarista Johna Scofielda in pa pionirski kolektiv samoorganizacijskega principa, glasbeniške samostojnosti in suverenosti, radikalnega izraza, svobodnega sloga, nujnega eksperimentiranja in raziskovanja, komunalnih razmerij, ritualizirane glasbene predstave, črnskega aktivizma, skratka -veličastno črno muziko zasedbe Art Ensemble Of Chicago.

Skupina Art Ensemble Of Chicago je zrasla nekje v sredini 60. let iz prelomne iniciative, organizacije, še najbolje rečeno pa kar gibanja Association for the Advancement of Creative Musicians oziroma AACM, torej iz iniciative, ki je v chicaškem kotišču, pa tudi precej širše skušala in tudi uspela vzvode organizacije, infrastrukturnih rešitev in precej revolucionarno tudi glasbenega biznisa prenesti v roke samih muzicistov, izvajalcev in umetnikov. Art Ensembla ne moremo razumeti brez vsaj površnega poznavanja AACM-a in za tovrstne namene obstaja obvezno čtivo, knjiga A Power Stronger Than Itself: The A.A.C.M. and American Experimental Music avtorja Georga Lewisa.

Današnji Art Ensemble Of Chicago seveda ni več THE Art Ensemble Of Chicago, ni več tista kooperativa komunalnosti skozi svobodo osebnega izražanja, ki je v 60. in 70. letih izvirala iz konkretne skupnosti. Lester Bowie, trobentarski velikan, ki je zarezal v (ob)jazzovske izraze 70. in 80. let kot redko kateri stanovski kolega, in basist Malachi Favors nista več med živimi, medtem ko se je Joseph Jarman umaknil. Od klasične zasedbe tako nastopata le še glava skupine, eden najprodornejših afroameriških muzičistov zadnjih štiridesetih let, pogumni pihalec, pionir ostrine avantgarde, neumorno nastopajoči saksofonist Roscoe Mitchell in bobnar ter tolkalec Famoudou Don Moye. Tokrat sta ob sebi zbrala stare znance, ki so v različnih navezah z Mitchellom že igrali v preteklosti. Med njimi najdemo dolgoletnega, večdesetletnega Mitchellovega kolega, sopihalca in trobentarja Hugha Ragina in pridruženega člana Ensembla, ki potuje s karavano že približno petnajst let, kontrabasista Jaribuja Shahida. Pa čelistko Tomeko Reid, kontrabasistko Silvio Bolognesi in tolkalca Duduja Kouateja.

Zasedba je v razprodani dvorani Teatra Comunale začela počasi, s tipanjem instrumentov in zvočil, kar se je počasi prelevilo v tapkanje, drezanje in sunkovitejše prijeme, ki so segali vse do drobovij izbranih predmetov. Za zvočila in zvončkala je bil zadolžen predvsem Kouate, v zmernejši meri pa je manjše in malo večje zvonce v roke prijel tudi Ragin. Večji del nastopa se je zdelo, da si muzicisti puščajo ogromno mero svobode, da pogosto namenoma igrajo eden mimo drugega. Gledali smo značilno ensemblovsko sprehajanje, muzicisti so menjali instrumente in zvočila, vsaj navidezno kot plod popolnoma trenutne inspiracije ali ideje. Mitchell, ki je sicer rahlo nemirno, a potrpežljivo sedel, je dodajal le piske, včasih kratke fraze, tu in tam pa z obilo elana postregel z daljšimi izbruhi svojih pihal, največkrat piskajočih soprano in sopranino saksofonov.

Skoraj polno uro smo spremljali precej ohlapno improvizacijo brez gruvov in brez harmonij, kot namerni statement proti predvidljivosti in ziheraštvu, ki se odločno in nedvoumno ne zanaša niti na virtuoznost niti na izročila svetovnih, drugih godb. To ni muzika marketinških dodatkov konkretnih drugih godb, ni jazz z vplivom črne Afrike ali mičnega Bližnjega vzhoda. Ni jazz z indijsko pentatoniko. Torej, glasba Art Ensembla ne pade v noben predalček svetovnih godb, a je svetovna godba, kot je Lester Bowie dejal v nekem intervjuju. Svetovna v smislu, da je osvobojena stigme, okovov in vseh označencev skovanke jazz, svetovna, ker je svobodna, improvizirana ali eksperimentalna muzika, skupna, kolektivna, kozmopolitska, svjetska.

Kar pa tokrat ni bilo ravno najbolj blagodejno prijetno za uho oziroma, bolje rečeno, delno ni bilo v skladu s poslušalskimi pričakovanji. Če malce karikiram: če je bil bebop upor proti swingu in če je bil free jazz, nova stvar, avantgarda, upor proti bebopu, smo bili v soboto priča kapitulaciji in obupanju opaznega delca pretežno starejše, abonentske publike. Opazen kos je že po kakšnih petnajstih minutah zavzdihnil, začel gledati po svojih telefonih, zdelo se je, da si mislijo, aja, to bo en tovrstnih koncertov. In potem preprosto ni zdržal. Počasi se je občestvo začelo redčiti.

Ensemble pa je nadaljeval s svojo kakofonijo, ubranost ustroja pa so poslušalstvu namigovale le precej dinamične spremembe intenzitete, od skoraj čiste tišine do gromkega hrupa. Z enim oprijemljivim vložkom, tolkalsko poliritmično točko Dona Moya in Kouateya. In na koncu, kot nagrada za tiste resne fene Art Ensembla ter tiste, ki so le zdržali uro abstrakcije, svobode, tipanja in hrupa ... le dva, čeravno kratka, konkretna gruva. Ko je Mitchell v odjavni špici predstavil bend, so zaigrali reducirano, naswingano izvedbo njegove kompozicije Odwalla, z značilno temo, ki je hkrati nežna in odločna, izrazito melodična, a aktivistična. Kot nalašč za finale glasbenega rituala. Po nelagodnosti, po zahtevnosti, po ohlapnosti in izzivu prve ure, smo le dobili tisti mali katarzični trenutek.

Velika, veličastna črna muzika zasedbe Art Ensemble Of Chicago morda nima več tako visoko izraznega naboja družbenega gibanja ali tiste prožne performativne omike kot nekoč, a vseeno nam njegovi nastopi nudijo edinstveno koncertno izkušnjo, pri in po kateri ne moremo ostati brezbrižni.