Kino Šiška, 1. 10. 2014

V sredo smo lahko v Kinu Šiška doživeli pravcato pihalno poslastico. Večer sta namreč popestrila najprej domači Kar Češ Brass Band in nato še Billy Martinova zasedba Wicked Knee. Prvi delujejo že dlje časa, čeprav ne nastopajo tako pogosto, da bi se vzpostavili kot go-to pihalna zasedba, v stilu New Orleanskega jazza, na domačih tleh. Drugi bend, nosilci večera, pa so posledica Martinove želje po raziskovanju zvoka izven ustaljene zasedbe Medeski, Martin & Wood, pri kateri je že dolga leta član.

Dogodek se je začel z nastopom zunaj pred Kinom Šiška domačega Kar češ Brass Banda, ki so tako še dodatno popestrili večer in se poklonili svojim stilskim koreninam. Dvig vzdušja je bil hiter in nespregledljiv. Vzbudili so željo po več podobnih nastopih na ulicah mestnega jedra, katerega trenutna zvočna pokrajina je čedalje bolj vprašljiva. Glasba je dajala vtis, da se je rodila na ulici, med ljudmi, za ljudi. Po kratkem nastopu zunaj so se pojoče odpravili v spodnjo dvorano Kina Šiške, v četici, ki ji je zunanja publika rade volje sledila. Notri se je nato koncert naprej odvijal v klasičnem stilu New Orleanskega uličnega jazza z nič kaj dosti izletov v druge stilske smeri. A nič za to, to kar so imeli za predstaviti je bilo odigrano suvereno, tako na pihalni sekciji kot na ritem podlagi, ki so jo tokrat sestavljali trije tolkalisti, vsak s svojim mini kitom tolkal. Bend je deloval kot dobro utečen stroj, hkrati pa je bilo vmes tudi dosti prostora za posamezne solo izpade, ki so malce razbili resnost orkestrskega nastopa. Edina pomanjklivost bi morda bila neozvočenost tube, ki je bila malce pretiha, ko ni bila obrnjena točno v publiko. Ampak to je tudi nekako sprejemljivo, saj je bend začel svojo igro zunaj in nato kot pohodniški band naprej igral med korakanjem notri.

Po navdušenem in ogretem občinstvu, ki je večinoma vedelo, na kakšen dogodek je prišlo, so oder zasedli Američani. Ti so že z začetnim eksperimentiranjem dali jasno vedeti, da ne nameravajo ponoviti slog prejšnega benda, ki je igral izključno dobro uigran New Orleans jazz. Tudi sami zase pravijo, da čeprav tak tip zasedbe, s tubo na basu namesto kontrabasa ali, kasneje, električnega basa, izvira iz New Orleansa, svoje vplive vlečejo iz različnih glasb, tudi izven jazza. Velika sprememba je bila tudi ozvočenost tube, ki je v tem delu večera zvenela veliko bolj mogočno in detajlno. Po uvodnem kratkem ambientalnem ropotanju, se je začelo riffanje na tubi in ritmi na bobnih, ki so težko koga pustili mirno stati na mestu. Billy Martin na bobnih je bil definitivno srce ritma in verjetno tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj sami sebi pravijo, da igrajo groove jazz. Poslušalci so lahko uživali ob mojstrskem obvladovanju bobnov, na katerih se Martin ni zgolj omejeval na opne in činele, temveč na celoten skelet pa tudi na obilo pomožnih perkusij v obliki zvončkov in različnih eksotičnih ropotulj. Poleg bobnanja, za katerega je bilo tudi ob gledanju težko verjeti, da so vsi zvoki rezultat enega bobnarja, pa je bil v središču pozornosti tudi Marcus Rojas na tubi. Stal je sredi zasedbe in s svojo zvočno in vizualno prezenco vlival občudovanje in spoštovanje hkrati. Kdorkoli, ki igra na kakšen pihalni inštrument, večji od bariton saksofona, več kot eno uro, si zasluži kompliment. Njegovo igranje, pa kot se za bend, ki se hvali z različnimi vplivi, spodobi, ni bilo samo riffanje na spodnjih frekvencah, temveč tudi pogosti izleti v nekonvencionalne zvoke, ki jih tuba lahko spravi od sebe.

Tako smo poleg zajetnega basa lahko slišali tudi zvoke, ki so nas v kombinaciji z Martinovimi perkusijami popeljali v odročne eksotične kraje. Atonalni izleti so bili skrbno odmerjeni in so delovali bolj kot popestritev. Glavna zvezda večera je vseeno bil groove, v barvi pihalnega orkestra z odlično ritem sekcijo.