Šmartno, 14. - 16. 9. 2017

»Gre za fantastičen band, za super prijateljstvo slovenskih in italijanskih glasbenikov. Gre za druženje!« S temi besedami je kurator Festivala kreativne in improvizirane glasbe Zlatko Kaučič napovedal koncert skupine udbo oqpo in hkrati na svoj spontan način povzel preprosto bistvo pričujočega dogodka. Festival v Šmartnem, ki se je letos zgodil že sedmič zapored, je namreč zrasel kot posledica bogate ustvarjalne kariere briškega tolkalca. Tolkalca, ki ga je vedno spremljal čut za vračanje prigaranega umetniškega kapitala v domač prostor. Mednarodno ustvarjalno vpetost je Kaučič zadnja leta vzporedno združeval s pedagoškim delovanjem doma, zaradi česar je zrasel med drugim denimo projekt Kombo, ki bo 11.oktobra s koncertom v Kinu Šiška praznoval okroglih 15 let obstoja. V tem času je Kaučič vzgojil celo množico mladih talentiranih glasbenikov, ki so se skozi leta razvili v samostojne ustvarjalce in sedaj v različnih projektih dnevno polnijo jazzovsko dogajanje doma in v tujini. Ravno presečišče Kaučičeve ustvarjalne in neakademske pedagoške dejavnosti pa je tudi porodilo idejo o večdnevnem druženju glasbenikov v idilični vasici sredi Brd. Tik ob meji, preko meje in brez meja se v varnem zavetju zidov ustvari prostor druženja, spoznavanja in soočanja različnosti, pogojev torej, brez katerih si ni mogoče predstavljati ad hoc muziciranja.

Glasbeno dogajanje je v četrtek otvorila fotografsko - glasbena točka Lada Jakše z naslovom Fluidna partitura jazza. Sosledje fotografij je Jakša v živo spletal z ambientalno zvočno kuliso, katere zasanjane klavirske harmonije in kozmično obarvane modulacije je občasno krasil z melodičnimi improvizacijami na klarinet ali saksofon. Sicer prijetna zvočno vizualna izkušnja je glede na ostalo festivalsko ponudbo izzvenela nekako tuje. Sledil je solistični nastop kazaško - turške pevke Saadet Türköz. Priznana vokalistka je že večkrat nastopala pri nas, s Kaučičem pa jo druži dolgo ustvarjalno sodelovanje, zapisano tudi na dveh skupnih ploščah. Pevka svoj repertoar črpa iz tradicionalnih turških in drugih vzhodnjaških tradicij, v katere vpeljuje sodobne vokalne tehnike in improvizacijo. Nastop v cerkvi sv. Martina je zatorej minil v sosledju odpetih tradicionalnih (z)godb in lastnih kompozicij. Njen najmočnejši odrski as je bil izreden čustveni naboj, ki ga Türköz dosega z uporabo celega telesa. Pohvaliti gre njen občutek za prostorsko akustiko, ki je pevki ob premikanju po prizorišču služil kot ojačevalec alikvotnih učinkov občasnega grlenega petja. Končni učinek je bil nadvse doživet nastop, gre namreč za virtuozinjo, ki svoj glas in telo koristi kot orodje izraza, kar še najbolj občutimo ob melizmatičnih kadencah. Kot zadnji je v četrtek nastopil za to priložnost razširjen trio Disorder at the Border, v katerem poleg Kaučiča domujeta še njegova dolgoletna pajdaša Giovanni Maier na kontrabasu in Daniele D'Agaro na saksofonih in klarinetu. Triu se je tokrat pridružil še saksofonist Tobias Delius, pravtako dober znanec domačih in tujih jazzovskih odrov. In ravno slednji je triovemu free jazzu odvzel nekaj surove nabritosti in zvočno sliko   v svoji šaljivi maniri nekoliko bolj melodično začinil.

Vsekakor je dodana vrednost festivala Kaučičevo snovanje in oblikovanje novih glasbenih sestavov, katerih se je skozi leta obstoja festivala nabralo kar lepo število in nekateri od njih so se kasneje razvili tudi v trajnejša sodelovanja. Kot primer lahko tu omenimo širok ansambel Orkester brez meja / Orchestra senza confini, ki združuje številne mlade in uveljavljene improvizatorje iz Slovenije in Italije. Petkov večerni spored je tako začela ravno krstna izvedba za to priložnost oblikovanega slovensko – italijanskega trio odbo oqpo, ki ga sestavljajo domači tolkalec Vid Drašler, flavtist in saksofonist Paolo Pascolo ter Alberto Novelo z modularnim sintetizatorjem zvoka. Kljub nevsakdanji instrumentalni kombinaciji je projekt ponudil barvno in dinamično zlitje treh kontrastnih zvočnih entitet ter postregel z največjim presenečenjem tokratne edicije festivala. Trojici je uspelo sočasno umirjeno prelivanje s sproščujočimi nepretrganimi variacijami ob vseprisotni tišini. Na povabilo Kaučiča je sledila še premierna predstavitev dua Igorja Bezgeta na klasični kitari in Dejana Berdena za klavirjem. Čeprav je šlo za njuno prvo odrsko snidenje, sta glasbenika zvenela, kot da preigravata vnaprej napisane kompozicije. Medsebojne hipne imitacije posameznih fraz so oblikovale sklenjen dramatični lok poln svežih domislic. Kot zadnji se je v petek predstavil projekt Songs for Africa, ki ga vodi italijanski pianist Claudio Cojaniz. Na odru so se mu pridružili še Alessandro Turchet na kontrabasu, Luca Grizzo na tolkalih in vokalu ter Luca Colussi za bobni. Zasedba na svoj način prevzema pan-afriško glasbeno dediščino in jo na svojstven način aranžirano odpira s sodobnejšimi jazzovskimi prijemi. Sicer uigrana in na trenutke plešoča zgodba, ki pa se je malce oddaljila od rdeče niti programske zasnove.

Sklepni festivalski dan se je začel s popoldanskim predstavitvenim koncertom vokalne delavnice pod vodstvom Saadet Türköz. Pohvalno število udeležencev je skupaj z mentorico predstavilo sadove dvodnevnega druženja in postreglo s sproščujočo revijo različnih sodobnih vokalnih tehnik, ki so jih udeleženci skozi igrive situacije presenetljivo dobro osvojili. Večerni del je nato otvoril duo Milka Lazarja na klavirju in Massima de Mattie na flavti. Tudi ta priložnostni sestav je Kaučičeva programska zamisel, tudi v tem primeru je namreč združil svoja dolgoletna ustvarjalna sopotnika. Ta sta predstavila izjemno paleto zvočnih zmožnosti lastnih instrumentov. Izjemna tehnična širina obeh glasbenikov je omogočala neprestane nadgradnje in konsistentno izogibanje statičnemu udobju usklajenosti. Sledil je še nastop prvega imena letošnje edicije festivala. Legendarni angleški saksofonist Trevor Watts je nastopil s slovenskima kolegoma Boštjanom Simonom in Cenetom Resnikom. Čeprav gre za saksofoniste, ki gojijo odprto estetiko, je bilo tokrat moč slišati različne pristope k prostem zvočnem teku. Watts je mojstrsko puščal glavno besedo mlajšima kolegoma, ki sta suvereno kljubovala velikanu alt saksofona, čeprav je ta občasno tudi razpel krila in poletel v višino nad tenorski dvojc.

Za konec je sledila še tradicionalna predstavitev glasbene delavnice, katere mentorstvo je torej letos prevzel Trevor Watts. Čeprav smo pričakovali prosto improvizacijo pod vodstvom angleškega saksofonista, je ta udeležence presenetljivo oborožil s partiturami, ki so narekovale afriške poliritmične motive. Njihov dobre pol ure trajajoč nastop je prav lahkotno zaokrožil letošnji festival. Ta je ponudil sproščujoče druženje mladih glasbenikov z obeh strani meje, kakovostne koncertne nastope in bistveno, ustvaril nove prijateljske vezi, ki bodo zagotovo rodile tudi nove glasbene projekte. Festival Brda contemporary music festival je navkljub letošnjemu hudemu udarcu zavrnjene vloge za sofinanciranje projekta s strani Ministrstva za kulturo, obstal ravno zaradi tesnih glasbenih vezi in danes trdnih čezmejnih  partnerstvev s kolektivoms Dobialab in Hybride. Dejstvo zavrnitve kaže na globoko centralizirano realnost slovenske kulturne infrastrukture, ki poskuse na provinci vse močneje potiska v nemilost nerazumevanja lokalnih oblasti, zato gre vnovič na tem mestu le čestitati Kaučiču, ki je trmasto vztrajal in vnovič uspel, tudi brez podpore in pozornosti iz prestolnice.