Menza pri koritu, 15. 5. 2013

Naj takoj na začetku izpostavim posebnost včerajšnjega koncerta Brencl bande, na katerem so tile radoživi godci iz Bistrice ob Sotli promovirali svoj sveži drugi album Vetrova svatba. Albuma namreč vaš recenzent ni poznal pred samim nastopom, poznavajoč siceršnje navade pri distribuciji glasbenih izdelkov, kolikor je je pač ostalo, pa lahko domnevamo, da nove glasbe Brencl bande prav tako ni poznala večina publike. Konec koncev so obiskovalci cedejko lahko včeraj kupili istočasno z vstopnico, kar je hvale vredna poteza, ki se vse bolj uveljavlja ne le pri mlajših bendih.

S tem, da ne poznaš muzike pred promocijskim koncertom, seveda načelno ni nič narobe. Resda vedno godi, ko na koncertu prepoznavaš komade in kajpak tudi izvedbo lahko primerjaš s koncertno različico, a je po drugi strani zelo mikavno, za bend pa najbrž precej izzivalno, nove komade res prvič slišati šele na špilu. Bend je to okoliščino nepoznavanja novega gradiva pri poslušalcih, za katero seveda le domnevamo, da drži, potenciral z odločitvijo, da v prvem delu koncerta igra le nove skladbe.

Ta odločitev, kot se je dokaj hitro izkazalo, ni bila ravno do konca premišljena, vsekakor pa ni izpadla posrečena. Nove skladbe Brencl bande namreč dihajo precej drugače od tistih na prvencu Zemljin ples. Komadi zasedbe, ki igra večinoma avtorsko glasbo, a z močnim duhom po ljudski godbi, so bili na prvencu bolj radoživi, veseljaški in razposajeni. Krasili so jih zapomljivi refreni, igrive nosilne melodije in zafrkljiva besedila.

Novi album pa streže z nekoliko bolj intimno godbo, bolj razdelanimi parti posameznih glasbenikov in s poudarkom na drobnih vložkih, kar nekaj skladb pa je počasnih ali baladnih. Povrhu nekatere viže – kot je recimo Pismo, ki ga slišite v podlagi – kombinirajo veseljaške in nažigaške ter počasne, otožne in večslojne dele v svojevrstne mini suite, v katerih so si glasbeniki resda vešče podajali solo parte ali druge intervencije v skladbo, a je vse to zelo upočasnilo dinamiko koncerta. Nove komade krasi tudi fino večglasno petje, ki pa ni scela prišlo do izraza; večkrat se je zazdelo, da četverka v skupnem petju ni dobro usklajena oziroma upevana.

Se je pa dalo zaslutiti, da v novih pesmih bolj stavijo na pretanjen akustični zvok, z več zračnosti in s poudarkom na besedilih in štorijah, bodisi intimnih ali politično angažiranih. Kak komad je povlekel celo na šanson, a vedno s prepoznavnimi in dobro izvedenimi vložki iz globoke malhe tradicionalnih godb, iz katere črpajo. Za razliko od prvenca, kjer je komade bolj ali manj preveval slovanski duh, smo zdaj lahko slišali koščke zydeca, tanga ali swinga. Ti domiselni vložki so tudi dvigovali dinamiko prvega dela koncerta, v katerem smo slišali izključno nove komade.

Dinamika se je bistveno izboljšala, ko je bend pred navdušeno publiko začel preigravati starejše skladbe, celo po željah poslušalcev. Videlo se je, da so pri igranju teh komadov bolj izkušeni in da jih igrajo z lahkoto in vidnim uživanjem. Bolj uživaški drugi del špila so člani zasedbe podžigali s šaljivimi napovedmi in dovtipi ter dobro komunikacijo s publiko. Te ni manjkalo v prvem delu, a je bilo spričo narave igrane muzike sedaj bolj sproščena.

Kot zapisano na začetku, se nam njihova odločitev, da ločijo nove od starih komadov, ni zdela posrečena. Koncert bi nemara potekal v bolj živahnem duhu, če bi staro in novo muziko igrali izmenjaje. Imeli smo vtis, da tudi publika pričakuje bolj ali manj veseljaške komade, s kakšnimi je bend stregel na prvencu. Marsikatera nova pesem, ki bi jo po zasnovi lahko celo primerjali z zapuščino prve zasedbe Sedmine, pa v takem, za fine nianse nehvaležnem ozračju, ni zaživela v pravi luči.

Bend bi, po našem mnenju, moral dodelati sam koncept nastopa ter najti pravo mero živahnejših in počasnejših viž, kakor tudi premisliti o njihovem zaporedju. Zdaj, ko že malček poznamo novi album, lahko tudi z večjo gotovostjo rečemo, da bi bilo koncertno inačico nekaterih novih skladb potrebno izbrusiti, predvsem pri vokalih in bolj tihih delih. Če povlečemo črto: Brencl banda je posnela zelo zanimiv in zvočno mikaven in ambiciozen drugi album, skladbe s katerega pa v koncertni različici le občasno dosegajo njegovo pretanjenost in poetičnost.