Tolmin, 14.–17. 7. 2022

Kljub ponudbi mestnih, vsebinsko malomeščanskih festivalov elektronske glasbe, kot so Sonica in Grounded ter nekdanji Stiropor, ali manjših in plemenskih dogajanj tipa Formaviva Slovenija do leta 2019, ko se je odvila prva edicija Butik Festivala, ni bila na zemljevidu resnejšega glasbenega oddiha željnih klubskih glav. Ta – za tujino butična, za domačo kuro pa največja manifestacija alternativne plesne glasbe – privabi nekje od 2.500 do 3.000 obiskovalk, ki karte večinoma pokupijo mnogo vnaprej – v dobri veri v kuratorsko selekcijo predvsem house in techno programa.

Nezanemarljiv razlog za razprodanost dogodka zagotovo predstavlja tudi situiranost festivala na tolminskem sotočju, idilični lokaciji, bržkone edini v Sloveniji, kjer poletno turistično sezono definira festivalski turizem. Morda samo še letos, saj je Občina Tolmin ob koncu junija sprejela sklep, ki z letom 2023 z dovoljenega festivalskega območja izvzema ravno sotočje, organizatorjem pa postavlja še druge omejitve. Butik je tako izgubil prostor večine svojega dogajanja, a letošnja, tretja edicija, prva po lanskoletni koronski izvedbi, se bo morala ob občinskih spletkah soočiti tudi z nekaterimi lastnimi kiksi.

Glasbena identiteta Butika v prvi vrsti temelji na klasično tradicionalnih označevalcih techna in housa iz zgornje sfere alternative. S tem mislimo množično dostopni del scene, ki ima še vedno dovolj družbenega oziroma znalskega kapitala, da bo iskala unikatno izkušnjo, ki bo cenila večžanrski oziroma – marketinško rečeno – eklektični nabor in ki bo sledila večini nenapisanih pravil obnašanja. Od programa na festivalu, kot je Butik, tako ne pričakuješ veliko eksperimentacije in drznosti, saj to ni njegov namen, a vendar so bili tokratni nastopi, predvsem tisti, usmerjeni v houserske odvode, nekoliko prevečkrat povprečni, nekateri pa celo na psu.

Preden me bo kdo označil za snobovskega gremlina, ki mu ne ustreza nič – metoda kloniranja lastnega telesa mi je neznana, in tako moja sodba o puhlosti programa ne leti individualno na vsakega izmed 70 predstavljenih ustvarjalcev, pač pa gre za splošen komentar na predstavljeno klubsko kulturo. Problematiziram izkušnjo fordističnega štepanja housa, ki je šel v globino toliko kot jaz v Sočo – v zgodovinsko izjemno pretanjeno formo je pomočil prst, rekel »dovolj je« in se zadovoljil z doživetjem. Boljši okus je pustil techno festivalski sektor, ki mu ni manjkalo dinamičnosti, saj so ustvarjalci jasno prihajali iz različnih stilskih zgodovin in so značajsko izstopali. Kot slaba šala festivala se je po nekakšnem čudnem vesoljnem naključju izkazal raznorazen acid, med posameznimi seti očitno uporabljen za popestritev in seganje izven okvirjev didžejev, vendar je ravno zaradi nenaravnosti izpadel ceneno.

Določeno reduciranje slišanega na zaključene žanrske skupnosti je smiselno ravno zaradi same organizacijske tipizacije programa po odrih. Dnevni program je udeležence harmoniziral v skupno srečo in blagor, tempo je bil počitniško poletni, vsaj v slovenske misli pa je lahko vskočila modificirana Kekčeva mantra »v eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati house«. Bleščalo se je, bleščalo, nekaj časa od prevročih temperatur – na žalost nekaterih nastopajočih –, večinoma pa zaradi premočne plehkosti glasbe, ki je dovoljevala, da so misli odplavale in samo obstajale na lepem. Nekako pozitivna in s substancami podprta možganska koma, pravcata nirvana, dosežena, ko ti ni preveč mar.

Zvečer sta se tempo in energija na odrih Beach in Garden dvignila hkrati s povečanim prometom osveženih rejverjev na plesišču, žrtev nerodne umeščenosti pa je bil v začetnih urah skoraj vedno oder Forest. Večji šotor, postavljen v gozd ob stavbi nekdanjega hotela, ne glede na glasbo ni bil pretirano doživljajsko privlačen – s poznano formo črne škatle, ki resda ustreza festivalom brez lastne infrastrukture, ne pa tudi prizorišču, kot je Butik. Z večernejšimi urami in večjimi imeni je tudi dotični prostor izpolnil funkcijo nevtralne vseobsegajoče črnine, kot jo diktira kultura agresivnejših stilov, ta pa je svoje naravno domovanje našla po 1.00 zjutraj, ko se je vse dogajanje preselilo v bivši kompleks Paradiso, ki je gostil odre Bowling, Casino in Hotel.

Organizatorji so pozornost očitno namenili scenografiji festivala, ki ni bila izstopajoče unikatna, a je primerno izražala lokacijsko in stilsko umeščenost. Precej slabša je bila organizacija prehodnosti znotraj festivalskega prostora. Zaradi zagotavljanja dnevnega dostopa do sotočja je bilo navigiranje prizorišča čez dan odprto v vse smeri, zvečer pa so območje gibanja močno omejili. S pomanjkanjem dodatnih razlag ali napisov so zmedli veliko število obiskovalcev, ki jih je presenetilo nenadno preverjanje torb in občasno pasivno agresivno vedenje varnostnikov, vzpodbujeno z zmedenostjo in sporadično preštevilčnostjo obiskovalcev na nekaterih vhodih.

Dobro telesno počutje je bilo najtežje vzdrževati na notranjem programu, kjer je bilo odlično poskrbljeno za lightshow, a porazno za kroženje oziroma dovod zraka na plesiščih, kar je vodilo preobrazbo plešočih v tenstane človeške postrvi. Kljub enkratnosti dogodka je izredno grenak okus pustila situacija z iskanjem pomoč za osamljenega obiskovalca, ki nedvomno ni bil v dobrem stanju. Ob pristopu k enemu izmed delavcev v rumenih jopičih me je ta po opisu situacije le vprašal, kaj želim storiti, saj je edina možnost, da pokliče reševalce, in ali res želim, da pokliče reševalce. Ko sva se gledala kot dve teleti v nova vrata, jaz, kulturologinja brez kakršnekoli medicinske izobrazbe, on, še eden v vrsti ljudi brez resne odgovornosti ali vedenja o ukrepanju, so se mi v mislih smejali plakati, nalepljeni po prizorišču, z napisi, kot so »Stay Safe Raving«, »Don’t be a Dick« ali »Seek Help if You Need It«. Vrhunsko absurdni kretenizem, ki pa se po ponovni prošnji za ukrepanje, upajmo, za nesrečnega hedonista ni realiziral tudi v dejanskih posledicah.

Nasploh so najpozitivnejša kvaliteta Butik Festivala njegovi obiskovalci in – čeprav se občasno zdi, da se tudi dotična rejverska skupnost vzpostavi predvsem s tem, kar zakrijejo sončna očala, karkoli že to je – je občinstvo zavzeto za glasbo, prijetno in navdušeno. Do sedaj jih niso odvrnile niti vztrajno vzpenjajoče se cene vstopnic, ki do neke mere razumljivo rastejo z rangom in številom ustvarjalcev, nerazumno draga pa je zagotovo ponudba hrane in pijače.

Po konceptualni dodelanosti je bila tretja edicija Butik Festivala vsekakor primerljiva s tujimi dogodki. Ker ga je potrebno misliti v oziru glasbenega festivala kot turizma, usmerjenosti v tuje goste, lokacije kot glavnega atributa in specifične stilske osredotočenosti, ga lahko primerjamo z začetki festivala Dimensions, svojemu imenu zvest pa ostaja kot prilično nemasoven dogodek. Pohvaliti je potrebno vztrajanje pri močni prisotnosti slovenskih didžejev na lineupu, a po treh letih je opazno majhno vključevanje novih umetnikov, ki niso povezani s tistimi nekaj kolektivi, ki na festivalu močno prisotni. Element recepta, ki bo potreboval konkretno pretresanje, je zlasti houserski del programa. Ziheraškost sredinske linije prodaja glasbeno podtalje v njeni BTC-jevski verziji in – bodimo snobovski – slovenska klubska scena v svojih plesnih odvodih potrebuje bolj izostren okus, k čemur lahko prispeva tudi Butik.

*Naslovna fotografija: M. R.