Cankarjev dom, Ljubljana, 15. 1. 2019

Ciklična naravnanost sveta že od pamtiveka prežema naše bivanje. Arhetipsko do izraza prihaja v različnih kontekstih, v trenutnem obdobju kar najizraziteje v praznovanju vstopa v novo koledarsko leto. S sicer nekolikšnim zamikom od konvencionalega termina je v tem tednu v novo leto oziroma v novo koncertno sezono vstopila tudi serialka Cankarjevih torkov v Klubu Cankarjevega doma. Za pompoznost inavguracije je poskrbela turška zasedba vokalistke Gaye Su Akyol in benda Bubituzak. Gre za skupino, ki je v zadnjih nekaj letih obrodila kar tri dolgometražne izdaje, a je domači publiki najverjetneje še bolj pod kožo zlezla z nastopom na predpreteklem festivalu Druga godba. Ta je razvnel nabito polno Gala Halo in tako po mnenju mnogih obiskovalcev, kot tudi številnih glasbenih recenzentov, predstavljal enega od vrhuncev takratne edicije festivala.

Pozitivne izkušnje in še bolj govorice, ki se na poti od ust do ust lahko popolnoma osvobodijo okovov realnosti, ustvarjajo velika pričakovanja, s čimer bi morda lahko pojasnili zanimanje poslušalcev za koncert, ki je bil kljub precej lenobnemu januarskemu terminu že predhodno razprodan. Seveda to ne pomeni, da si napovedani izvajalci tolikšne pozornosti ne bi zaslužili. Že pred leti smo namreč na dotičnih radijskih valovih opozarjali, da »tako izvrstno uigranega benda vsaj na naših odrih ne srečamo pogosto«. Prav tako doživlja Gaye Su Akyol v zadnjem obdobju vse večjo prepoznavnost, za katero je poskrbel tudi nedavni studijski izdelek, album Istikrarlı Hayal Hakikattir, o katerem smo prav tako že pisali. Nezanemarljiv dejavnik velikega zanimanja za koncert je zagotovo tudi ta, da je Gaye ena glavnih protagonistk v Ljubljani stacionirane, a vseeno svetovljanske založbe Glitterbeat in ima zato precejšnjo podporo lokalnih glasbenih veljakov. Gre za založbo svetovnega merila, katere vodilo naj bi bilo preseganje kulturnih in žanrskih okvirjev ter križanje različnih umetnostnih smernic.

Tako izbor gostje nikakor ne preseneča, saj pooseblja primarne vrednote založbe organizatorke. Glasbeno ustvarjanje Gaye Su Akyol, temelječe na povezovanju estetik preteklosti z vizijami prihodnosti pa je ob koledarski umestitvi tako poskrbelo za tematsko zaokroženost večera - prehajanja med starim in novim. Poleg široke palete glasbenih vzorov, vse od turške klasične in folk glasbe do zahodnjaškega rocka druge polovice prejšnjega stoletja, ustvarjanje Gaye Su Akyol določa tudi antropološka izobrazba. Ta ji pomaga pri prepoznavi in soočanju s perečimi problematikami, njen angažma za preoblikovanje ustaljenih smernic in korenin preteklosti pa zavzame spoštljivo retrofuturistično držo. Obzirno prevpraševanje okolice izvajalka še dodatno podkrepi z razmišljanjem, da v absolutnem smislu nobena kultura ni več vredna od druge, kar posledično velja tudi za različne estetike, kot je pred prvim nastopom v Ljubljani poudarila v intervjuju za RŠ. Tudi njen tokratni nastop je tako potekal v znamenju kozmopolitstva in eklekticizma, spajanja tradicije in sodobnosti. Hkrati smo lahko bili priča erotičnim vložkom, divastim odrskim manevrom, začenši s pompoznim prihodom na oder izza zavese, kot tudi sproščenemu rockerskemu pristopu in geekovski kostumografiji tipa bojevnica Xena. Prav tako androgina je bila tudi zvočna slika, ki se je nagibala nekje med andaluzijskim surf rockom in bolj tradicionalno turško glasbo, a ni pretehtal nobeden od dveh polov.

Kljub neizpodbitni zanimivosti in atraktivnosti pa koncert iz publike ni iztisnil toliko strasti kot pred dvema letoma na Metelkovi. To je do neke mere logično, saj so prevelika pričakovanja pogosto vir razočaranja. Zasedba nam je ob tokratnem obisku sicer predstavila izredno tehnično dodelan nastop. Bi se pa žal težko slepili, da se v tej veliki profesionalizaciji ni izgubil del spontanosti, kreativnosti DIY eksperimentiranja in s tem določen del duše benda, ki smo jo ob preteklem obisku opisali kot »spontan jam session samih vrhunskih instrumentalistov«. Iskati vzroke in posledice za relativno hladno izvedbo je težko, če ne celo paradoksalno. Do neke mere vzroki verjetno tičijo v prizorišču in publiki, ki bolj kot eksperimentiranje spodbujata profesionalnost. Po drugi strani pa je zagon začetne novitete in z njo atraktivnosti nekoliko izgubila tudi skupina sama. Hkrati je na samo iskrenost izvedbe morda vplival tudi paradoks, v katerega se je skupina ujela in ga, kot se zdi, tudi že spregledala. »Konsistentna fantazija je realnost« se v prevodu glasi naslov zadnjega albuma, ki je tragičen zaradi ujetosti med vdajanjem hlapom fantazije in udejanjanjem anganžmaja napram kruti realnosti. Vzroke pa bi lahko iskali tudi v splošnejših vzorcih slave, saj rock zvezdniki kaj hitro postanejo žrtve svojega velikega uspeha in s tem prevelikih pričakovanj.

Če se prek uvodnega motiva cikličnosti do koncerta opredelimo še nekoliko budistično, potem bi težko rekli, da je serial Cankarjevih torkov z nastopom Gaye Su Akyol dosegel stanje nirvane oziroma osvoboditve od ciklov samsare. S tem pa seveda ni nič narobe, saj je bil koncert vreden obiska in kvalitetna uvertura v naslednjo in naslednje sezone Cankarjevih torkov, ki bodo tako z glasbenimi razgledi z višinske točke Cankarjevega doma lahko še naprej iskali odrešitev iz lastne cikličnosti.