Gala hala, 19. 12. 2013

Nova izvedba Galinega domorodnega četrtka je bila za ljubljansko navezo Čao Portorož posebnega pomena. Vrnitev na odrske brvi je pospremila tudi uradna proslavitev pravkar izdane in že drugič istoimensko naslovljene naslednice toplo sprejetega prvenca Čao Portorož, ki prinaša novo žgočo glasbeno avanturo. 

Glasba Čao Portorož je drzna, enostavna, udarna in predvsem zelo živa rockovska retrospektiva. V svoji punkrockovski podstati se dolgočasi ob obrabljenih rock'n'rollovskih frazah, a se jim po drugi strani le stežka upira. Prepušča se njihovemu šarmu in vanje vdihuje nekaj avtorske samosvojosti, ki svoj srž najde v samem izvoru jugoslovanske zvočne tradicije. Nič kaj drugačna ni njihova lirika. 

Naključne večjezične skovanke ali dobro premišljene besedne igre, ki komplementarno zapolnjujejo ideje znotraj posamičnih kompozicij, so v drugo še kompaktnejše ali povsem nadomeščene z glasovnimi ščebetanji in medmeti. V svoji drži rekonstrukcije vsega, kar leze in gre, v prodajanju poceni simbolike, ki v drugo zapušča meje nekdanje skupne države in gre v svet, Čao Portorož svojo bit najdejo v povzemanju, stapljanju, posploševanju, v jeziku internetne generacije. Idejna zasnova zasedbe je tako še kako aktualna, Čao Portorož  želijo biti vse za vse. Toda kako uspešni so zares v tem?

Zasedbo je na oder prignalo trideset minut čez deseto uro. Suverena odrska zasedba je ponudila preplet hitrih in glasnih skovank z aktualne in tiste malo manj aktualne diskografske bere, ki je godila tudi sproščeni množici obiskovalcev. »Zdej pa še eno zares,« je bilo za hip mogoče zaslišati izpod odra.  Toda iz skladbe v skladbo je bilo svežine v izraznosti Čao Portorož vse manj. Čutiti je bilo opazno šablonskost, ki so jo člani zasedbe skušali izpodbijati s preskoki v daljše in manj sežete pesnitve, a pri tem začuda enoličnost zgolj poglabljali.

V svoji silni želji so tako prikazali več, kot je bilo treba, in navkljub mogočnejši kompaktnosti, ki jo nosi nov album Čao Portorož, njegove kratkosti in jedrnatosti niso uspeli povsem ujeti. Glasba se je tako pogosto znašla nekje vmes med punk nabritostjo in indierockovskim intelektualiziranjem, le redko zašla v skrajnosti, še težje pa strnila njun skupni čar, kar je gotovo nekoliko zagrenilo sicer prepričljiv nastop. Tako tudi najavni single Ljubavna, ki Čao Portorož, ne nujno slabo, pomika v bolj konvencionalne vode, ni uspel povsem izživeti, a je zato nakazal, da si ljubljanska četvorka upa prevpraševati svojo izraznost, četudi se pri tem morebiti ne počuti dovolj varno ali se s tem preprosto ne obremenjuje.