Cankarjev dom, različna prizorišča, 2. 7. 2016

Preostal nam je komentar le še sklepnega, četrtega dneva 57. Jazz Festivala v Ljubljani, ki je postregel s šesterico številčno mešanih sestav. Tudi zadnji dan smo bili priče nekaterim dobro znanim imenom ter pri nas še neslišanim glasbenikom in glasbenicam. Posebej bomo omenili dve premierni združenji: prvo dveh klavirskih glasbenih mojstric Kaje Draksler in Eve Risser, drugo pa sveže formiran skandinavski kvartet Gard Nilssen Acoustic Unity. Program je nato v večernem delu nudil še dve odmevni zasedbi: trinajstčlanski orkester Paal Nilssen-Love Large Unit in trio pod okriljem japonske pianistke Hiromi.

Čeprav se je že petkov jazz večer raztegnil v zgodnje nočne ure, se je sobotni dan otvoril že v poznem dopoldnevu. V parku ob Prešernovi ulici je ob spremstvu Knjižnice pod krošnjami v prijetnem vzdušju kmalu po enajsti uri nastopil ameriški bobnar Hamid Drake. Ta je po razposajeni otroški delavnici med jutranje kafetkarske pogovore vnesel svoje ritemske zgodbe, ki jih je s posvetilom Maxu Roachu sprva podajal preko bobnarskega seta, v drugem delu pa tudi preko različnih tradicionalnih tolkal ob govorni pripovedi. S svojo prezenco in spretnostjo v poliritmiji, ki je publiko vztrajno bližala odru, je pričaral posebno vzdušje.

Četudi nam je bilo težko zapustiti prijetno dopoldansko sonce, sta nas do težko pričakovanih večernih nastopov v Klubu Cankarjevega doma lahko razvedrila še dva koncerta – Gard Nilsen Acoustic Unity s Fredrikom Ljungkvistom ter manipulator zvočnosti vinilnih plošč Pedro Lopez, ki je na programu nadomestil trio Velkro. Skandinavski kvartet pod okriljem bobnarja Garda Nilssena je v maniri težkega swinga odpiral precej prostora za improvizirane razvoje skladb, ki so se vršile v jasnem viharju zvočnega spektra dveh saksofonov, globokega kontrabasa in poudarjenim ritmom ride činele. Posledično so izredno dinamično izpadle vmesne umiritve, na primer kontrabasistove solaže, ki so poudarile razposajene osnovne teme in njihove improvizirane izpeljave.

Sledil jim je Portugalec iz Berlina Pedro Lopez, ki je prikazal svojo veščino obladovanja dveh gramofonov, kopice efektov in malih namiznih činel. Gramofone je zvočil na dva načina: enkrat z zankanjem kratkih segmentov iz vinilnih plošč, drugič pa jih je izkoristil kot inštrumente oziroma samostojne vire zvoka. Njegov glasbeni izraz je deloval kontrastno večini nastopajočih sobotnega festivalskega dne. Neobičajne preskoke glasnosti ter magične zankaste inserte je pospremil uvodni ironičen komentar: »To se zgodi, če odraščaš ob poslušanju jazza in ne igraš na klasičen inštument.«

V večernem delu se je za dva prominentna koncerta, oba s poudarkom na izvedbah s klavirjem, v Gallusovi dvorani nabralo mnoštvo ljudi. Prvi sta pod lučmi prostorne dvorane nastopili bosonogi pianistki Kaja Draksler in Eve Risser s projekom To Pianos, ki sta spretno prikrili dejstvo, da se poznata šele kratek čas. Z »avanturistično akustično glasbo«, kot se je v vmesnem nagovoru izrazila Kaja, sta raziskovali akustične razsežnosti klavirja. Igranje po tipkah sta kombinirali z direktnim poseganjem v notranjost inštrumenta: z malimi železnimi kroglami, lesenimi palčkami in posebnim vibratorjem sta druga drugi dopolnjevali zvočno podobo. S tem se je izkazalo predvsem ujemanje njunih načinov improvizacije in pristopov do razmerij med kompozicijo in prostimi deli.

Njun akademski pristop je v praktično razprodani dvorani skorajda zasenčila zvezda večera Hiromi in njen mednarodni trio, ki z rockovsko podlago bobnarja Simona Phillipsa ustvarja fantazijsko-inspirirani virtuozni fusion. Z uvodno skladbo Spark so že nakazali napet ritem igranja in melodično zgoščenost njihovega zvoka, ki je izvedbeno najbolj navduševala takrat, ko je trio umiril svoj ritem. Hiromijino energičnost in razkošje Phillipsovega bobnarskega seta so kanalizirali skozi serijo aranžiranih skladb, med njimi pa je trio požiral salve aplavzov, ki so bili del celotnega spektakla njihovega nastopa.

V sklepnem delu smo videli še drugo najštevilčnejšo zasedbo tega festivala – Paal Nilssen-Love Large Unit. Na odru Kluba Cankarjevega doma se je v dveh vrstah zgostila orkestrska dvanajsterica z zvočnim oblikovalcem, ki je v dveh neprekinjenih sklopih odigrala pet kompozicij. V prvem sklopu so vsesplošno improvizacijo imenitno pretvarjali v funkovski fusion. Sprednja vrsta trobil je držala svojo usklajenost s pokončnimi trobentaškimi gestami, ki so orkestru na malem odru vtisnile izredno močan vizualni element. V počasnem razvijanju segmentov kompozicij so uspeli prikovati poglede poslušalstva in obenem odpihniti streho Cankarjevega doma ter nam ustvariti nestrpno pričakovanje prihajajočega jazzovskega leta 2017, ko bo jeseni v Ljubljani potekala tudi Evropska jazz konferenca.