Changeover Festival

Recenzija dogodka
13. 10. 2022 - 14.00

Beograd, Srbija, različne lokacije, 6.–8. 10. 2022

 

Pomena digitalno globaliziranega sveta ne gre zanikati pri vzpostavljanju vezi zunaj naše države. Pa vendar je vest o svežem beograjskem showcase festivalu Changeover prišla od scenskega špijuna na terenu, ki je s pritokom novih ruskih spoznanstev informacijo o podvigu ruskih promotorjev dostavil še pred algoritmi družabnih omrežij.

Tridnevni večžanrski festival, ki se je odvil na osmih lokacijah in ponudil dan »izobraževalnega« programa, so organizirali promotorji, prej povezani z Moscow Music Week ter festivaloma BOL in AWAZ. V Beogradu že domujeta konceptualno podobna dogodka, konferenca Kontakt in festival Indirekt, a prvi prioritizira industrijsko povezovanje in predstavlja komercialnejše bende, medtem ko drugi povezuje biznis alternativnejše sfere. Oba sta v primerjavi s festivalom Changeover veliko manjša, zato je slednji obljubljal več na ravni glasbenega doživetja; delegatske priložnosti za profesionalce namreč niso ponujale prav veliko.

Navigiranje scenskih dramaturgij in kulturnih geografij je bilo na Changeoverju še posebej v ospredju, ker so izvedbo vodili ruski promotorji, preseljeni v Beograd, a enako močno tudi zaradi programa. Od 53 nastopajočih projektov jih je 46 prihajalo z Balkana, vzhodne Evrope, baltskih držav ali Rusije, z območij, ki so na večjih showcaseih v uveljavljenih evropskih središčih zapostavljena. Čeprav so nam bile nekatere ustvarjalke nepoznane, druge pa smo na primer že lahko slišali na Mentu, medtem ko tretje odkrivamo denimo v oddaji Hiljadu decibela, njihov potni list pričakovano ni določal kvalitete. Na program pa je vplivalo kuratorsko občutenje eksperimentalnosti, ki je med drugim zaobjemalo pomp sintov, alt pop, témo temê, trušč kot večžanrsko začimbo in kitare raznolike narave.

Za ključ obiska festivala je bilo določeno prosto filingiranje, naključnost, izbrana kot nekakšen test, kaj lahko festival ponudi raziskujoči obiskovalki, ki se odloči, da ne bo poslušala samo svojih favoritinj. Tako nas je klic prvega piva pripeljal v KC Grad, kjer je četrtek in prvi festivalski večer otvoril kazahstanski sintetizator osemdesetih, Arsen Dossan. Poosebitev nostalgije iz neskončnih YouTube arhivov je na ravni performansa oživel duhove preteklosti z močno odrsko prezenco in plesom, a sta se tu čar in zapomnljivost ustvarjalca končala. Prežvečena elektro klaviaturična monotonost in ploski zvok sta kot odmev odmeva stare generacije zadušila viharniški zagon.

Glasbeno srečo sem tako iskala na Cetinjski, kjer domuje več barov in prizorišč ter sanitizirano alter prebivalstvo Beograda. Predstavljajte si otroka Zorice in Metelkove, da si ustvarite približno podobo. V Poletu je prav takšen umetniško ambivalenten happening izvajal Anton Ripatti. Kabare noir kantavtorske duše je osciliral med avtorjevim frčanjem po prostoru, ambientalnim minimalizmom in poigravanjem z vsakdanjimi predmeti v obeh pomenih besede. Nanje je igral in se z njimi igral, nastop je prestopal v galerijskost, in kolikor je s sladko domišljijo preoblikoval standardne pristope h glasbi, je bila naša fascinacija bližje izkustvu kabineta kuriozitet, rahlo naključni množici posebnosti. 

Prvenec electrofunk tria
 / 24. 5. 2022

Petkov shoutout gre domačim Pantaloons zaradi razumevanja, kako se prodati in ob tem ne izgubiti bistva svoje glasbe. Slovenskemu jazz žurka bendu gredo showcase festivali resda na roko z občinstvom, ki je željno glasbe kot razvedrila, a tehnično uigran in še vedno mladostniško zajebantski trio je kljub zastaranju njihovega stila muzike v kritiškem svetu v Domu omladine izvedel odličen koncert. Morda res niso originalni, kar dokazuje tudi ponavljanje refrenov v več skladbah, so pa eden od bendov, ki bi ga profesionalke na Changeoverju gotovo izvažale v tujino. 

V programu Doma omladine je treba omeniti še zagrebški projekt Subota. Če bi Ivano Ljubičić in Teno Rak sodili po dotičnem performansu, kombo bobnov in sinta ne bi pristal v recenziji, ker je dronovsko in ambientalno raziskovanje preveč medlo momljalo in nas premalo odločno atmosfersko očaralo. A v tkivo so polzele distopične jazzovske oblike, za katere si nekoliko preroško v smislu izvedbe zamišljamo bolj dovršeno in jasno zastavljeno potovanje, vredno nadaljnjega spremljanja zasedbe. 

Na zadnji, sobotni večer smo v Dimu izkusili prvo zares polnovredno glasbeno jed, makedonski bend Perija, ki je nedavno nastopil tudi v ljubljanski Pinelini dnevni sobi. Folklora, ki za hip ustvari radikalno drugačen zvočni mehurček, je vedno dvorezni meč. Ali nas prevzame le zaradi ideološke predpostavke potvarjanja prvinskega, nekdanjega obstoja, odkrivanja poustvarjenih tradicij, s katerimi v realnosti nimamo ničesar skupnega? Perija s slojenjem vokalov, interpretacijo različnih pesniških del in pretanjenimi kompozicijami stoji ob boku ustvarjalcem, kot so Širom in solo projekti ustvarjalcev iz omenjene zasedbe, in ustvarja tradicijo za ljudi, ki je nimajo. 

Nejezikovna antipripoved
 / 16. 7. 2022

Pripovedke druge tradicije, nadzemeljsko digitalne sorte, smo vzljubili z Marino Herlop, ki je ob Bendiku Giskeju mednarodno eno najbolj izstopajočih imen festivala Changeover. Škratovsko navihane melodije so podvojile izkušnjo glasbe z albuma, a prostornost glasbeničinega dela se je začela in kaj hitro končala z omejitvami precej bornega para zvočnikov.

Ustvarjalce in ustvarjalke bi lahko na tej točki naštevali še kar nekaj časa. Od polomije štanc techna francoske DJ-ke Clare in saksofonskega mravljinčenja Bendika Giskeja, ki pa nikoli ni doživelo ekstaze, do prve izkušnje mini mošpita na koncertu zasedbe Svojat. Kar zadeva originalnost, je bila glasbena ponudba festivala Changeover zadovoljiva, a z vidika zanimivosti povprečna, kar trdimo kljub dejstvu, da zaradi prekrivajočega se programa festivala nikakor ne moremo doživeti v celoti. Zagotovo pa ima dogodek, situiran na beograjski alternativni sceni, svetlo prihodnost kot nova platforma za odkrivanje muzike ob scensko specializiranih dogodkih, kot sta Hali Gali in Kišobran.

Pogovor z Andrejo Tešanović, članico beograjske glasbene platforme Hali Gali
 / 25. 7. 2020

Ob prvi ediciji programa lahko ostreje kritiziramo organizacijo konferenčnega dela oziroma sfere glasbenih profesionalcev. Opazna je bila ambicija po odpiranju različnih tem, povezanih z glasbeniki, prizorišči in drugimi akterji, a ni bilo priložnosti za konkretno povezovanje. Festival ni ponudil delegatske baze ali dogodkov za glasbeno-profesionalne zmenkarije, ki bi ustvarjalcem omogočili ciljno promocijo, zaradi pozne najave polnega programa in nepregledne spletne strani pa je bilo zainteresiranim oteženo tudi informiranje o nastopajočih. 

Neredni in, pomembneje, tuji obiskovalki beograjske scene je težje govoriti o tem, kaj ta potrebuje, a lahko rečemo, da se Changeover tudi sam še išče. Dejstvo, da je bilo v občinstvu veliko Rusinj, nakazuje na še obstoječo distanco lokalne scene do dogodka, a dejali bi, da ta ni toliko politične sorte, temveč gre prej za vsem državam in mestom lastno teritorialnost. Upamo, da v prihodnjih letih publika najde Changeover in da Changeover najde svojo pravo naravo. Eksperimentalna kot je, naj bo, sodeč po prvi ediciji, ne nujno drznejša, temveč raje tehtnejša. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness