samozaložba, 2022

Electrofunk skupina Pantaloons je zdaj že precej domača z valovi Radia Študent. Klubski maratonci leta 2019 so se nam takrat pod trenutnim imenom prvič predstavili s samonaslovljenim EP-jem, s katerim so začrtali svojo glasbeno pot. Svojo plesno glasbo so nato ponesli na mnoge showcase festivale in si pridobili zavidljiv sloves na slovenski sceni, utemeljen predvsem na živem izvajanju, znanem po energiji in vživetosti z občinstvom. Po obdobju primarno koncertiranja se je trio na prizorišče vrnil s samozaloženim prvencem Zbounce.

Korenine tria Pantaloons segajo v leto 2016, ko so Luka Belič, Aljaž Markežič in David Nik Lipovac formirali Chili Brass Band, v sklopu katerega so se spoznavali kot izvajalci in postopoma oblikovali današnji projekt plesne glasbe Pantaloons. Improvizacijski začetki skupine so kmalu prerasli v kompozicije, žanrsko utemeljene na jazzu, funku in elektronski plesni glasbi, potopljene v balkanske ritme in center barvite podobe skupine.



To osrednjo identiteto so od tedaj kvečjemu le izpopolnjevali, venomer znotraj meja dostopne in hitre jazz glasbe, podkovane z disco beati in na trenutke obarvane z drugimi žanrskimi vplivi. A ti so na debiju prisotni bolj kot priokus, kot pa da bi v občutni meri vplivali na temeljno recepturo glasbe Pantaloons. Na sicer instrumentalnem projektu, sestavljenem iz bobnov, suzafona in tenor saksofona, velja recimo izpostaviti komad Jup, na katerem gostujoč izvajalec Urh Mlakar s hiphopovsko sekcijo nekoliko pomaga razgibati ploščo, a splošnega vzdušja zares ne premakne nikamor dlje. V praksi deluje le kot stilsko ogledalo instrumentalizaciji – preveč nezadržan za lastno dobro in skoraj ljubko kičast.



Pantaloons se na Zbounce z zunanjimi žanrskimi vplivi le bežno spogledujejo in se načelno držijo znotraj svojega stilskega kalupa, kjer ob zbirki novih komadov srečamo tudi štiri iz debitantskega kratkometražca. Pri novih skladbah, ki jih gradi na akustični podlagi, se trio sicer nagiba bolj k elektronski strani svojega repertoarja, a z njimi ne preoblikuje svoje temeljne glasbene podobe, temveč zgolj podpre njene posamezne značilnosti ali nudi posamične olepšave z mešanimi rezultati za zvok, ki ga hočejo doseči.

Izdelek, ki je že tako ali drugače gosto nabit z zvočnimi vrhovi, po zaslugi svoje pretiranosti občasno pusti komičen vtis, ta pa je še dodatno poglobljen z dodelitvijo vprašljivo velike vloge tubi. Stalno drvenje saksofona, ki hoče brez zadržkov vsaditi dobro voljo v poslušalca, pa zlahka preseže svojo dobrodošlico, če do njega nismo dovolj odprti, kot bi to morda lažje bili v živo. Učinkovitost veseljaških beatov Pantaloons je kljub izvorni dostopnosti pač vezana na kontekst koncertne izkušnje, brez katere ritmi opazno izgubijo na svojem čaru. S komadom L’Amore Sulle Nuvole po drugi strani skupina predstavi svojo počasnejšo, bolj atmosferično plat, žanrsko najbolj tujo od ostalih delov plate Zbounce in v poziciji onstran običajnega rafala pozitivnosti. Skladba dobro upodablja elektronsko dodelano stran Pantaloons in z bolj umirjenim tokom slika skoraj obratno vzdušje od ostalega dela albuma.



Če se lahko kot poslušalci že izhodiščno ujamemo s Pantaloonsovo zasnovo samooklicano razigranega, brezskrbno zabavljaškega projekta, prvenec Zbounce mirne vesti štejemo kot vreden poskus v danem žanrskem polju. Skupina svojim poslušalcem nudi v glavnem še več tistega, kar zdaj od njih že lahko pričakujejo, a v nasprotju z marsikaterim stilsko sorodnim projektom je pri Pantaloons še toliko bolj odločujoča osrednja dihotomija; ali se poslušalcu uspe v trenutku poistovetiti z glasbo ali pa se mu v zadnjih vrstah občinstva, po parih prisiljenih zibanjih z glavo, zahoče pivo in nagla menjava prizorišča.