Kino Šiška, 18. 2. 2015

Sredin večer v Kinu Šiška se je odvil v počastitev že enajste izdaje Chilli Space, kompilacije domače elektronike, ki si je v živi izvedbi dovolila nekaj več svobode. Skromno osvetljen spodnji prostor Kina Šiška so nekaj minut čez deveto postopoma zavzeli ambientalni zvoki, ki so čiliranja željno publiko povabili v delikatno hladno avro. Ta je s pomočjo detajliranih ritmičnih elementov subtilno prehajala med svojimi najrazličnejšimi odtenki in pri tem sledila nekoliko fragmentiranemu toku, na katerega so se vsak s svojim soničnim orodjem čez večer ozirali vsi nastopajoči. Na odru razbohoteni modularni sintetizatorji, klaviature in najrazličnejši efekti so bili tako dodobra izkoriščeni ob predstavitvi že enajste kompilacije domače downtempo elektronike s priokusom pasivnega eskapizma.

Po uvodnem ambientu se je skoraj neopazno začel set predlanskega klubskega maratonca, Christiana Kroupe, ki je kljub spontanim in skoraj aritmičnim razvojem vzpostavil meditativen tok zavesti. V nepredvidljivi eksperimentalnosti je ohranil interes poslušalcev, ustvaril priložnosti primerno vzdušje in tako na edinstven način približno očrtal duh večera. Meditativni tok je nadaljeval LSD Anarchist, ki je svoj set z nežnimi in prefinjenimi beati kmalu razvil v bolj usmerjene, morda celo plesne ritme, h katerim se je vedno znova vračal v različnih, vztrajno hladnih odtenkih. Kmalu se mu je pridružila Lil’ Chill, njen vokal je zlasti v kontekstu teh nekoliko odtujenih beatov deloval kot nekakšen soulovski odsev trip hopa 90-ih in izpadel presenetljivo dodelano, čeprav se je ravno zaradi vokala na žalost oklepal nekoliko bolj klasičnih strukturnih oblik. 

Praktično neopazno se je na odru zamenjalo še nekaj imen, ki so vsak na svoj način z neko eksperimentalno noto pogosto iztirili beat in tako nastale razpoke nato počasi celili s ponovnim stremljenjem k očitnejšemu redu. Ob tem smo spremljali variacije razrezanih kapljajočih tleskov, ki so se ponekod izgubljali v raztreščenosti beata, in ob tem občudovali karakter sintetičnih zvokov. Med ostalimi je oder prevzel tudi dub techno dvojec Timequake, ki je v podobni maniri razmeroma preproste beate krasil s skromnimi deviacijami. Te so sicer delovale nekam antiklimaktično in usmerjeno k vsesplošni monotonosti, ki je cel večer pronicala skozi občasne eksperimentalne težnje in posledične plesne frustracije. Ob skromni in zlasti pozneje v večeru precej klepetavi publiki, ki se na nelagoden sredin večer razumljivo ni nabrala v izobilju, so stvari na trenutke delovale nekam nerodno. 

Kljub temu lahko v splošnem trdimo, da Chilli Space vedno znova odlično ponazarja pestrost domače elektronske scene, ki dejansko premore tudi kakšen konkreten presežek. Eden od teh je bila vsekakor novonastala zasedba, sestavljena iz Chilli Space veteranov, Space Orchestra, ki je prekinila nekam pasiven tok z monumentalnimi in impozantnimi basi. Njihova masivnost je bila počasi in s konstantnim suspenzom žrtvovana za detajliranost in zvok je bil v večji zasedbi kmalu obogaten tudi s teksturalno pestrimi elementi, ki so se zanašali na upočasnjeno zgradbo komada. Ta se je počasi spreminjala, pri tem pa vedno ohranjala nekakšno napetost in elementarnost. Sicer presenetljivo plesu primeren beat so mestoma obarvale dvojne klaviature, ki so osredotočenemu izrazu previdno dodajale pestre teksture in subtilne melodije. Relativno preprost sistem v njihovi izvedbi ni deloval preveč očitno. Premišljeno zadani okvirji so namreč služili le kot nekakšen temelj za strogo uravnotežena raziskovanja.

Večer se je zaključil tako nenadno in neopazno, kot se je začel, kar je le še okrepilo občutek, da ni šlo za povsem pravilno počastitev priložnosti. Chilli Space premore svojstven zvok in duh, primeren tudi za utelešenje na večjem dogodku, ki pa si ga je kljub očitnemu potencialu na tej točki težko predstavljati. Zaenkrat deluje predvsem kot jasen kazatelj domače scene, ki premore tako kvalitetne glasbenike kot tudi zvesto, čeprav vsaj v tem primeru nekam nerazpoloženo, publiko.