11. 5. 2016; K4, Ljubljana

Oblačen in zaspan sredin večer v klubu K4 se je po manjših tehničnih zapletih in posledični zamudi začel z nekakšnim predogledom letošnje, že dvanajste začilirano vesoljske kompilacije Chilli Space. Morda najopaznejša izdaja domače elektronske scene s svojo nezanemarljivo kilometrino vsako leto znova ponuja razgiban izbor elektronskih produkcij, ki se praviloma zadržujejo v downtempo vodah z različnimi odtenki techna vse od umirjenih dubovskih ritmov pa do podrobno teksturiranih, očitneje plesnih momentov. Ti različni odtenki so se v premišljeno stopnjevanem večeru prikazali tudi v posameznih nastopih, skozi katere se je vsak s svojo interpretacijo monolitnih ritmičnih temeljev predstavil vedno obsežnejši publiki.

Večer je otvoril duo Timequake, ki je minimalistične dubovske ritme pestril s skromnimi deviacijami in previdnimi progresijami. Te so sicer na trenutke delovale nekam antiklimaktično, dozdevoma usmerjene k vsesplošni, v ustaljenih formah udobno umeščeni monotonosti, ki je skozi cel večer ohranjala morda preveč rigiden sistem, sicer mestoma pršen skozi občasne eksperimentalne težnje in dobrodošle plesne frustracije, a kljub temu dozdevoma omejen z očitnim stremenjem k funkcionalnosti, morda prav zaradi klubskega konteksta K4. V njem se je nekoliko bolj odločno znašel Nitz, ki je z vedno tršimi zvoki vse skupaj vodil stran od ambientalnosti ter se pri tem živahno poigraval s produkcijskimi detajli. Iz začetnih vtisov nekakšnega privatnega žura se je večer postopoma razživljal in zbrala se je sploh za sredin delovni termin pravzaprav lepa množica ljudi, ki se je v pasivnem eskapizmu izgubljala v detajliranih zvočnih krajinah.

Za Nitzem sta nastopila še Wichiwaka & Stashman, ob katerima se je očitneje vzpostavilo tudi plesišče, ki ga je nato dodobra izkoristil tudi kolektiv Chilli Space veteranov, Space Orchestra. Ti so s svojim sicer nekoliko zadržanim minimalističnim technom zbrano množico dodobra razgibali, a se veliko prehitro poslovili od vidno navdušene publike, kar jasno kaže na problematiko nenavadno zastavljenega koncepta, ki se nekako omejuje s kompromisom med klubsko in koncertno logiko. Predvsem v primerjavi z lanskim predstavitvenim žurom v spodnjem prostoru Kina Šiška je bila dovolj očitna preusmeritev iz tamkajšnjih veliko drznejših in razgibanih raziskovanj k bolj osredotočenim progresijam. S premikom v dejanski klubski kontekst glasba morda res pride do večjega učinka, a se je pri tem očitno prisiljena nekoliko prilagoditi. To iskanje kompromisa med plesnostjo in drznostjo se tu nedvomno kaže kot problematično, saj se obenem tudi zaradi umirjene in ne le striktno plesno funkcionalne narave glasbe kolektiva Chilli Space njena umestitev v živ kontekst lahko zdi nerodna. Posledično se skuša previdno prilagoditi, kar se na en način zdi popolnoma logično in strateško, a obenem lahko vodi k difuziji nekakšnega lastnega sloga oziroma glasu in zaviranju razvoja glasbe.

Po zaključku vseh živih nastopov se je množica preselila pred manjši oder, kjer so Dojaja, Nitz in Stashman s selekcijo minimalističnega techna večer nadaljevali skoraj do četrte zjutraj. Pri vsem skupaj se kljub nekoliko skromno zastavljenemu večeru, v katerem je nedvomno umanjkala drzna svežina Christiana Kroupe, zdi, da je bilo stanje domače elektronske scene dobro prikazano, čeprav se je priložnost zdela nekoliko neizkoriščena. Če se je lani zaradi zafrustrirane plesnosti zdelo, da je svojstven zvok kolektiva Chilli Space primeren tudi za utelešenje na večjem klubskem dogodku, je ta v praksi zaradi nerodne konceptualne kompromisnosti ter ozko zastavljenih in preredko prevprašanih smernic kljub očitnemu potencialu po svoje še vedno frustrirajoč. Klubski kontekst se sicer vsekakor zdi primeren in po glasni množici sodeč na sceni obstaja tudi interes, ki bi dogodek v prihodnje lahko bolje razvil, a zaenkrat deluje predvsem kot še en kazatelj stanja domače scene in njene širše problematike.