Hostel Celica, Ljubljana, 24. 9. 2019

Chris Eckman je večini ljudi najbolj znan kot član danes ne več aktivnega seattelskega alt-rock, alt-country banda The Walkabouts, ki je v svojem več kot 30-letnem delovanju doživel kar veliko uspeha. Chris je tudi član še delujočih in poslušalcem Radia Študent morda tudi bolj poznanih Dirtmusic in zasedbe The Strange. Prav tako je ustanovitelj založbe Glitterbeat, ene najbolj prodornih založb iz polja glasb sveta. Prolifični Seattlečan pa zdaj že približno 20 let živi in deluje v Ljubljani, kjer je leta 2006 s pomočjo članov lokalne scene ustanovil zasedbo The Frictions, v kateri Eckman deluje v vlogi frontmena s kitaro in kot vokalist, pridružujejo pa se mu še Bernard Kogovšek s kitaro, Tomi Popit z basom in Luka Šalehar za bobni.

24. se je na Metelkovi odvijalo nenavadno veliko koncertov za tak skromen septembrski torek. V Gromki sta Seine predstavila nedavno izdano plato 22, kot njuna predskupina pa sta nastopila balans, tokrat z bobnarjem. V Bizarnici pri Mariči je nastopil novozelandski dark folk trubadur Delaney Davidson, za povrh vsega pa se je pred Muzejem sodobne umetnosti Metelkova uradno otvoril še letošnji festival Sonica. Vaš recenzent pa je bil kljub izredno pestremu dogajanju napoten nekam drugam, na kraj dogajanja, na katerega na prvo žogo verjetno ne bi pomislili, da bo gostil dogodek, ki se bo zmožen kosati z vsem naštetim. V Hostlu Celica se je namreč obetal prav koncert legendarnega Chrisa Eckmana in njegovega banda The Frictions.

Vzdušje v Celici je bilo v pričakovanju koncerta, ki se je začel s pričakovano manjšo zamudo, sila sproščeno. Notranji dogajalni prostor nikakor ni bil zares zasnovan s koncerti v mislih. Polovico tega je tokrat zasedel band, drugo polovico pa tamkajšnji gromozanski beli steber, a nekonvencionalnost prostora se je tokrat morda izkazala celo kot vrlina. Ko se je bend prikazal in začel z nastopom, je bil brez dejanskega odra po višini izenačen s publiko, ki je zapolnila preostanek prostora. Vse skupaj je torej izpadlo zelo intimno, skoraj kot bi bili povabljeni v njihov prostor za vaje. K takšnemu občutju sta prispevala tudi bendovo vedenje in njegov odnos do izvajanja, igral je namreč brez ozira na kakršnekoli zunanje sile, tokrat je veljala le glasba.

Na spisku komadov, ki so jih tokrat zaigrali The Frictions, so prevladovale bendove avtorske skladbe, odigrali pa so tudi nekaj materiala iz Eckmanovega lastnega repertoarja, o katerem bomo nekaj malega povedali malo kasneje. Za zdaj pa se bomo osredotočili na avtorske komade. Glasbo The Frictions bi najbolje opisali kot zelo dobro izveden avtentičen dadrock, kar se je zrcalilo tudi v pretežno starejši publiki. Njihovi dolgi komadi so pričarali občutke prav tiste divje Amerike, o kateri je Chris prepeval na zadnji plati z zasedbo The Walkabouts, naslovljeni Travels in the Dustland. A tokrat vse deluje s tršim pristopom k umazanim kitarskim zvenom in udarnejšo ritem sekcijo. Oba kitarista, tako Eckman kot Kogovšek, sta si dala duška s solažami in jih tudi zavlekla, ko sta se v njih vživela. Kot skupina so delovali enotno, izrazito tajt in uigrano. Na trenutke pa se je takšna receptura izkazala tudi kot malo nerazgibana, a k sreči je Eckman iz rokava potegnil dve presenečenji oziroma dva izstopajoča komada, enega s svoje solo plošče The Last Side of the Mountain, na kateri prepeva akustične komade s prevedenimi teksti Daneta Zajca, in drugega iz diskografije zasedbe The Walkabouts.

Po dobri uri koncerta so The Frictions naznanili konec, a ker v Celici ni direktnega izhoda v zaodrje, ali zares zaodrja, ali sploh odra, so bili člani benda prisiljeni v vselej hecno čakanje na bis. Za bis so zaigrali še nekaj komadov in se nato tudi zares poslovili ter zaključili koncert, ki se je nedvomno uspel kosati tudi z vsemi ostalimi dogodki tistega večera. Člani zasedbe so po koncertu tudi ostali med obiskovalci in pokramljali, vaš recenzent pa se je odpravil ven, na presenetljivo polno Metelkovo, dalje v noč.