Cankarjev dom, Linhartova dvorana, Ljubljana, 12. 10. 2022

V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma se je v sredo, 12. oktobra, v sklopu koncertnega cikla Sogodbe odvil nastop čikaškega tria Circuit des Yeux. Da se je nivo dramatičnosti še nekoliko povišal, pa je poskrbel tudi Slovenski godalni sekstet, ki je sodeloval pri izvedbi.

Skladateljica, kantavtorica in vokalistka Haley Fohr pod psevdonimom Circuit des Yeux glasbo ustvarja že več kot deset let. V tem času je izdala šest albumov, zadnjega – z naslovom -io, je poslala v svet oktobra lani. Čeprav je avtorica že v preteklosti presenetila s pristnimi in dramatičnimi deli, kot sta na primer leta 2015 izdani In Plain Sight in Reaching For Indigo iz leta 2017, so obiskovalci tokrat pričakovali predvsem promocijo del z njene zadnje mojstrovine. V ta namen je umetničina tričlanska zasedba za tokratni nastop združila moči z domačim Slovenskim godalnim sekstetom. Poleg vokalistke in kitaristke Haley Fohr sta nastopili še bobnarka Ashley Guerrero in violistka Whitney Johnson. Slovenski godalni sekstet pa so zastopali Ana Mezgec, Vid Sajovic in Nejc Mikolič z violinami, Katarina Kozjek in Peter Kaiser z violončelom in Miha Firšt s kontrabasom. Tako smo na koncu iz godalnega seksteta v bistvu dobili septet.

In to kakšen.

Sedemčlanski godalni orkester je še počakal na njen znak, nato pa z vso silo zarezal v prve note skladbe Vanishing. Nastop, ki se je pričel točno ob predvideni uri, se je otvoril nič manj spektakelsko, kakor zveni celoten album -io, ki ga je Haley pravzaprav napisala za triindvajsetčlanski orkester. Zdaj triindvajsetčlanskega orkestra resda ni imela ob sebi, a to Haley ni preprečilo, da bi presunila celotno občinstvo, predvsem s prvimi odpetimi verzi. Odločen altovski vokal je povzročil, da se je obiskovalcem po telesu naježilo nemalo dlak, v zatilju pa se jim je lahko odvijala razkošna vibrirajoča masaža možganov. Vokal je namreč tisti inštrument Haley Fohr, ki za seboj pusti največje prijetno razdejanje – prehaja namreč med kar štirimi oktavami. Od muh ni bila niti njena odrska prezenca, saj se je med nastopom nič kaj sramežljivo sprehajala sem ter tja, zdaj sključeno, nato pokončno, potem na pol obsedeno, vselej močno vživeto v trenutek.

Celoten koncert se je organsko razdelil na dva dela; na prvega, bolj mirnega, klasičnega, in na bis del, drugi del, ki je bil bolj rockersko obarvan. V prvem delu smo lahko prisluhnili nekaj skladbam z zadnjega albuma -io, kot sta Vanishing in Sculpting The Exodus, in tudi skladbam z albuma Reaching For Indigo, denimo Black Fly in Brainshift. V drugem delu pa je odigrala še dve skladbi zgolj v triu z glasbenicama, ki je toliko bolj spominjal na rock zasedbo. Violinistka Whitney se je v tem delu tudi premaknila s stola k setu kitarskih efektov in svojo violo priključila na elektriko, kar je sam zvok naredilo še toliko bolj eksperimentalnega, divjega in avanturističnega. Skladba Dogma z albuma -io se je tako izkazala za pravi hit, ob katerem bi se, če poslušalci ne bi sedeli, prav zlahka naplesali.

V slabi uri se je koncert izkazal za precej dinamično dogodivščino, obiskovalci so se lahko skupaj s celotno zasedbo prepustili tako melanholiji, ki prežema podzavest trenutnega vsakdana, kot tudi bolj optimističnim divjim spustom in visokim krikom Haley, ki pa so ne glede na navidezno naključnost vedno zadeli neki natančno določen ton. Kljub izvajanju kompozicij godalnega septeta in bobnanju Ashley je bila raba dodatnih semplov občasno preveč očitna, a glede na to, da je bila vsa muzika napisana za triindvajsetčlanski orkester, Circuit des Yeux rabe semplov ne moremo zares zameriti.

Koncert je bil kratek in sladek, zato je bila nekoliko prazna Linhartova dvorana vsekakor presenečenje. A morda ne gre spregledati očitnega vzroka za to – ne gre za pomanjkljivost kvalitete bukirane glasbene zasedbe, pač pa zgolj za široko jesensko ponudbo dogodkov.

foto: Nika Hölcl Praper