Menza pri koritu, 15. in 16. 4. 2015

Dvodnevni dogodek v Menzi pri Koritu je plod izmenjave in srečanja ustvarjalcev s polja improviziranih muzik Ljubljane in Dunaja. Pretekla dva dneva sta bila tako nadaljevanje sorodnega srečanja, ki je potekalo lani na Dunaju. Serijalka Confine Aperto pa v svoji zadnji fazi, ki traja že kar nekaj let, predvsem nudi prostor srečevanja glasbenikov in glasbenic, z drobnim metodičnim poudarkom. Namreč formo manjših kombinacij, ki skozi kratke nastope omogoča posvečanje nečemu, kar - sledeč Dereku Baileyju in neki določeni tradiciji in metodiki - imenujemo neidiomatska improvizacija. Z izvajalskega vidika gre za nekakšno zgostitev izvajalskih izkušenj in individualnih snovanj, s poslušalskega pa tudi za precej igrivo soočanje s tovrstnimi praksami. Prestopanje lokalnih okoliščin in meja je zato dokaj ključno, kolikor naj zagotovijo igralsko izkušnjo in pretočnost zunaj morebitnih stalnejših zasedb in individualnih snovanj.

Na minulem dogodku smo tako lahko prisluhnili nekaterim domačim stalnicam scene: Andreju Fonu, Samu Kutinu, Ani Kravanji, Tomažu Gromu, Joštu Drašlerju in Ireni Tomažin. Z Dunaja so se jim pridružili: Arnold Haberl alias Noid, čelist, katerega snovanja sicer obsegajo različna področja sodobne kompozicije in zvočnih umetnosti; iranska klarinetistka Mona Matbou-Riahi, skladateljica Katharina Klement, ki je klavirske preparacije izraziteje dopolnjevala z živo elektroniko, ter Maja Osojnik na kljunasti flavti, za katero ugibamo, da je med obema scenama tudi nekakšen vezni člen. Skupna ugotovitev je seveda ta, da večini naštetih improvizacija še zdaleč ni edini modus delovanja. Da pa gre očitno za dovolj univerzalno ali temeljno prakso, ki preči različna izkustva in na drugi strani tudi zabriše nemara umetno in nedoločeno mejo med glasbo in nečim, kar se najpogosteje opisuje kot umetnost zvoka. 

Sam dogodek, tokrat okleščen za dva obolela povabljenca, Vida Drašlerja in Matijo Schellanderja, je torej vsak posamezen večer predstavil množico manjših koncertov, kar pomeni obsežno kombinacijo možnosti tako poslušanja kot naključnih pozab. Vsekakor pa v počeznem pogledu kljub nenapornosti prisostvovanja kar eno malo obilje v dogajanju.

Prvi, sredin večer je dal običajnih pet manjših zasedb, katerih sestava sicer po poizvedovanju ni pokazala neke globoke in železne metode, a je ostalo v spominu par posrečenih kombinacij. Tako sta se na primer v tišjem registru in skozi nekakšno punktiranje zadrževali Mona Matbou-Riahi in Maja Osojnik, obe pihalki, a so bili učinki tihega prasketanja in nežnega pokljanja sorodni tudi, ko se je naslednji dan v igro vključila Irena Tomažin. Poleg Maje Osojnik, ki je elektronske pripomočke skrčila na minimum in jih pravzaprav precej organsko vpela v svojo igro na flavto, se je elektronike obilneje poslužila Katharina Klement. Na relaciji z notranjostjo klavirja je v vsaki kombinaciji nekako poskrbela za bolj razgibano igro na ravni jakosti. Tudi zaradi možnosti elektronskega dromljanja se je tako izkazala za posrečen par z na primer Samom Kutinom na hurdy-gurdyju, s katerim sta uvedla četrtkov večer. 

Ta je bil po svoji zasnovi nekoliko drugačen od sredinega, saj je nasledil dogodek, ki se je odvil na Kersnikovi in o katerem boste lahko več slišali v današnji drugi glasbeni recenziji čez nekaj ur. Gre za harfista Rhodrija Daviesa, ki se je kakopak pridružil kot četrtkov gost tudi v Menzi. To pa je rezultiralo najprej v nenadejanem orkestrskem dogodku, ko je na sredini večernih koncertov skupaj z Rhodrijem nastopila celotna druščina. Ker je bolezen pokosila tudi vašega recenzenta, so mu nadaljnje kombinacije četrtkovega dne s častitljivim gostom žal ušle. Je pa orkestrski nastop ponudil nekakšno dvojnost, kolikor je po eni strani konkretno zarezal v zasnovo nizanja manjših zasedb, a je na drugi strani niti ni prekinil, saj se je igra tu nekako nadaljevala. Čeprav namreč orkester ni razpadel v manjše kombinacije, je njegova bučnost ostala zavezana praksam, ustreznejšim manjšemu formatu, te pa predvsem pomenijo medsebojno poslušanje in dopuščanje. Nekakšna glasbena utopija uglašene anarhije.