Menza pri koritu, 16. 5. 2016

V sklopu koncertnega cikla Con-fine aperto se je v ponedeljek odvil dvojni koncert, primeren tako za ljubitelje improviziranih jazzovskih godb kot elektroakustičnih preizkušanj. Menzo pri koritu je obiskal italijanski zvočni zvedavež Giovanni Lami, katerega okoli mikrofonskih stojal napeljani magnetofonski zanki sta ob vstopu v nekoliko domačneje razporejen prostor takoj padli v oči. Na drugi strani prostora pa so obenem čakali tudi raznovrstni inštrumenti domačega septeta Oholo!,  dva kontrabasa, bobni, kitara, violina in dva tenorska saksofona, izmed katerih je enega v začetku koncerta zamenjal klarinet. Do približno pol desete zvečer je naštet inštrumentalni potencial čakal na aktualizacijo, obdan s prijateljskim klepetom. Začetek performativnega dela dogodka smo dočakali, ko je Lami nekoliko zadržano aktiviral svoje magnetofone.

Klepet se je počasi porazgubil in naša pozornost se je preusmerila na skromne analogne tleske in šume, ki so skupaj s šušljanjem okolice postopoma gradili vedno bolj detajlirane teksture. Dvojica magnetofonov je vrtela vsak svojo zanko magnetofonskega traku, ki ga je Lami s pomočjo različnih predmetov tako in drugače oviral in manipuliral, s tem denimo spreminjal hitrost predvajanja nosilca zvoka ali ga zaznamoval s še kakšno prasko. Čeprav je bilo slišano težko povezati z videnim procesom ter še težje razsoditi, kaj prihaja iz katerega izmed magnetofonov, mediiranih še skozi upravljanje z vmesno mešalko, je bila v ospredju predvsem vzpostavitev analognega odnosa s samim fizičnim medijem, ki verjetno prav preko poudarjanja vseh spremenljivk oziroma nepredvidljivih detajlov vzpostavlja občutek določene pristnosti.

Skozi previdno izgradnjo vedno pestrejše zvočne mase, postopoma vedno bolj zapolnjene tudi z nižjimi frekvencami, se je počasi izrisovala subtilna,  četudi mestoma odrezavo prekinjena linearna progresija nastopa. Zmeraj bolj očitno je postajalo, da se zvok na magnetofonski trak nasnemava sproti, ter da se tako polni tako z lastnim zvokom oziroma zvokom brnenja opreme kot tudi z vsemi zvoki občinstva ter okolice. Ti so morda najbolj prišli do izraza ob koncu, ko je poprejšnje šume in tleske počasi zamenjalo monolitno basovsko donenje, ki je služilo kot ozadje, s katerim so se nato spajala razna škripanja vrat in stolov ter topot korakov, po nekakšni Cageovski logiki opazovanih kot del celote.

Po preudarno zaključenem donenju, ki je lepo zaokrožilo elektroakustični del večera, smo se obrnili oziroma nekoliko prerazporedili stole ter pri tem skozi Cageovsko optiko še vedno lahko z zanimanjem zaznavali njihovo škripanje, razbohoteni klepet in nove zvoke na nastop pripravljajoče se zasedbe. Ta je nastala v relaciji z delavnicami proste improvizacije zavoda Sploh pod taktirko Tomaža Groma, enega izmed dveh kontrabasistov, ki sta nastop otvorila z energičnim dialogom, v katerem sta se intuitivno in kontraintuitivno odzivala na odločitve drug drugega ter tako vzpostavljala nepredvidljiv tok, zgrajen tudi iz različnih recimo ne muzikalnih zvokov. Postopoma se jima je pridružil bobnar, ki je na oder počasi zvabil tudi vse ostale, in skupaj so prvič odigrali temo, h kateri so se skozi nastop vedno znova vračali, od nje vsakič znova bolj kreativno deviirali ter tako zgradili svobodno in raziskovanja željno, a obenem nekako nabrito, navihano vzdušje.

Zasedba, v kateri so tudi štirje člani Olfamoštva skupaj s samim Olfamožem Andrejem Fonom na klarinetu in saksofonu, se je poigravala z različnimi kombinacijami izpostavljenih inštrumentov in obenem iskala kohezijo v kaosu ter kaos v koheziji. Prehajali so od skupinskih prosto jazzovskih ekstaz, v katerih so se posamezni elementi skorajda izgubili, pa vse do z očitneje usklajenimi bobni in basom bolj zajezenih kompozicij. Pri tem je bilo predvsem zaradi kulturno pogojene percepcije karakterja posameznih inštrumentov zanimivo razmišljati o asociativni teži njihovega zvena ter tudi na njih zaigranih melodij in uporabljenih lestvic ter ritmov, v katere so bili umeščeni. Tudi v svobodnjaški jazzovski logiki torej vsekakor lahko govorimo o nekakšnem karakterju specifičnih glasbenih elementov, ki se ohranja tudi v tovrstnem prostem kontekstu, in zdi se, da se zasedba tega zaveda ter da skuša to tematizirati. Tako so določene melodije in odločitve, morda predvsem tiste okoli ponavljajoče se teme, delovale, kot da eksplicitno karikirajo kakršnokoli ustaljeno formo oziroma točno te kulturno naučene asociacije, a se obenem zavedajo, v kolikšni meri je njihov izraz z njimi pogojen in od njih odvisen. Tako se je tudi v tistih najbolj kaotičnih momentih zdelo, da bi lahko s sprijaznjeno navihanim nasmehom oznako free jazza zamenjali z oznako po svobodi hrepenečega jazza.

Preko raznovrstnih inštrumentalnih kombinacij, silovitega prehajanja med posameznimi žanrskimi usmeritvami in dobri uri mojstrske uigranosti se je koncert po ponovnem prihodu na oder ter zasluženem iskrenem aplavzu počasi približal koncu, po katerem nam je v glavi rojilo še kakšno vprašanje več kot pred začetkom. Razigrana zasedba se je lotila pospravljanja svoje opreme, mi pa smo opremljeni z novo izkušnjo lahko nadaljevali s čudenjem, v katerem očitno nismo sami.