Igor Božanić: Žega
Pop Depresija/Popoff, 2025
Žega pomeni huda vročina, in v vročih poletnih dneh si nam ni treba predstavljati letargičnosti, ki jo prizadeja našemu telesu in umu. V tem kontekstu je poimenovan drugi album kantavtorja, tokrat v prvi vrsti pevca, Igorja Božanića, ki pa se mu je pridružil multiinštrumentalist Pavle Popov. Album večinoma sestavljajo tradicionalne bosanske pesmi, v trenutnem geopolitičnem kontekstu pa seveda govorimo o Republiki Srbski, kot sta namignila že pravoslavna priimka obeh banjaluških izvajalcev.
Glasbe se je prijela oznaka »sevdah noir«, ki s počasnimi ritmi in zategnjenimi molovskimi melodijami vzbuja težko atmosfero ter melanholične občutke, ki se pasejo v deželi, kakršna je Bosna. Kot je zapisoval Ivo Andrić, je to sicer lepa, a neusmiljena in nerodovitna pokrajina, kamor se po kratkem vročem poletju uleže siva megla in njen vlažen mraz, od katerega se že tako čemerni ljudje še bolj potegnejo vase in vklopijo v rjavo-siv pejsaž. V še bolj nesrečnem spletu geopolitike pa se v teh nedostopnih krajih ves čas menjavajo in izrinjajo oblasti s svojimi gospodarskimi interesi: od rimsko-grške, slovanske, turške, avstrijske, komunistične in liberalno-vseevropske ter med trdoglavimi ljudmi puščajo sledi svoje kulture in svojih nazorov. Toda kot v sto let starih romanih se luknjaste ceste še vedno vsako leto popravijo, da jih vsako jesen spet odnese hudournik. Tako zastaja čas in rojeva apatijo, v kateri tli brezčasna oblika ljudske pesmi sevdah ali sevdalinka s svojo trpečo romantično platjo, ki se kaže v liriki. Zvočno se v osnovi sprehajamo po spletu orientalizma – s svojim predzadnjim poltonom v harmonični molovski lestvici ali pa četrttoni – in staroslovanskega ter zgodnjekrščanskega/bizantinskega izročila. Igor in Pavle pa pridodata še jazzovske in sodobne zvenske elemente s klarinetom, kitaro in sintetizatorjem.
Ker naj bi bile sevdalinke večinoma ženske pesmi, so odpete v tenorju, ki ga lahko primerjamo recimo s popularnim Božem Vrećom. Inštrumenti v nižjem registru se najraje mrmrajoče vlečejo za vokalom. Na trenutke sicer izstopijo s krajšo pasažo, kot recimo v avtorski skladbi Umij me, more ali pa Djevojka se suncu zamjerila. Le Snijeg pade na behar, na voće nas z asimetričnim ritmom kola nekoliko dvigne iz otopelosti, sicer pa se prepuščamo nežnim žalostnikam, ki jih le v izbranih trenutkih v dušo še dodatno vtisne mojstrsko dvoglasje. Če si sproti prevedemo mnoge turcizme, lahko razvozlamo spretne starodavne pesnitve, ki so vedno okusno kratke in mnogokrat razkrijejo kakšen nauk o človeški naravi skozi slikovito pripoved, recimo Zmaj prileti s Bosne na Dunavu. Na albumu pa ne najdemo samo progresivnih zvenskih prijemov. Moj Behare se denimo razvije v bolero in je tudi ena od izstopajočih skladb albuma. Behar je cvet drevesa in pomlad je v deželi, polni sadnega drevja, menda tudi najlepši letni čas – skladba je brez kiča ustvarjena po splošnem okusu in albumu naslika tudi edino veselo noto.
Album Žega je prijetno melanholičen izraz glasbene zapuščine prostora, ki ga sicer minimalistično, a učinkovito zaznamujejo tudi sodobni prijemi skladanja. Ostane zvest prvotnim izvedbam, a se jim ne pusti ukalupiti. Resda se zaključi z odnosom do trpeče dežele v avtorski skladbi Bosna, ki je in ni slavospev in bi lahko bolj odstopala od forme sevdalinke. Potem bi album opredelili za ščepec eksperimentalnega, a bi izgubil nekaj svojega čara. Spodobi se in pravično je, primerno in zveličavno, da so sodobni prijemi ostali do konca nežni.
Dodaj komentar
Komentiraj