Črn škrat, Bregove dere @ Vrt Sokolskega doma, Škofja Loka
Vrt Sokolskega doma, Škofja Loka, 22. 7. 2025
V torek, 22. julija, so nas prepletene poti ponovno odnesle v Škofjo Loko, kjer v polnem pogonu poteka festival In Memoriam prof. Peter Hafner. Predfestivalski nastop zasedbe Vsemag je pustil globok vtis, hkrati pa so se zvoki ponedeljkovega nastopa bendov Kultivator in Gastritis ter drugih težjezvočnih zasedb razlegli daleč preko prostorov AKC Nama in nas še enkrat zvabili v mesto, na vrt Sokolskega doma. Tokrat je oder najprej zasedel ljubljanski kantavtor in aktivist Črn škrat, druga polovica hladnega torkovega večera pa je pripadla bivšim klubskim maratoncem Bregove dere. Večer se je tako odvil v pretežno akustičnem ambientu.
Dogajanje je odprl prijeten nagovor Črnega škrata, ki je pretekle dni preživljal kot pastir na planini Pečana. Svoje planšarske dejavnosti je očitno prekinil za prvi koncert po skoraj enem letu. Ljubljanski kantavtor je od uvodnega spoznavanja hitro prešel k predstavitvi novejše glasbe, ki se, kot pravi sam, v svetu vse hitrejših geopolitičnih sprememb in ob vzponu kulture individualizma vrača oziroma, raje, ostaja ob skupnosti. Čas ameriškega krvavega miru in egoizmov je pozdravil s partizansko pesmijo Jutri gremo v napad, vendar v okrnjeni priredbi, bolj sočutni, ki se je zdela bolj samozavedna, srčna ter manj zmagoslavna in ponosna na svoje načrte.
Večer, ki ga je Črn škrat zapolnil z dobro uro dolgim programom in krajšimi povezovalnimi vložki, je torej zaznamoval napad oziroma njegova napoved. Temu je sledil še komad Metropolis in tisto vmes, pri katerem se je bard izkazal z močno vokalno izvedbo in pričaral nekoliko abstraktnejši bližnjevzhodni ambient. Glasbenik je ponudil nekaj starega, veliko obetavnega novega, izstopala pa je tudi priredba skladbe The Terror Time oziroma Groze čas britanskega sindikalista Ewana MacColla.
Morale osiromašenega sveta se je Črn škrat dotaknil tudi z zdravo mero aktivizma in karizmatično posredovanimi političnimi komentarji, ki so večinoma leteli na oboroževanje in poganjanje ameriških vojnih strojev. V tem duhu sta odzveneli predvsem skladba Ljudska fronta – Vojni kontra, ki je bila skrivnostno predstavljena v oddaji 100 decibelov pred nekaj tedni, in pesem Roža iz betona, katere refrena se je nalezlo tudi občinstvo.
Potem ko si je Črn škrat podredil občinstvo, je prostor prepustil tropetinsko akustični zasedbi Bregove dere, ki je zaradi svoje številčnosti skoraj povsem zasedla majhen zunanji oder Sokolskega vrta. Nastop so odprli z najstarejšim komadom Rogovile in nas popeljali med svoje vztrajno bolj temačno postlane ulice akustičnega metala. Zvok benda se je spretno gibal med vnosi kitare in violine, ki imata ponekod zgolj atmosferično funkcijo, bolj surovim, intimnim in rahlo razglašenim vokalom ter intenzivnejšimi segmenti kaosa, ki med komadi zaživijo v sicer bolj linearno organiziranem svetu.
Zasedba je dan pred koncertom izdala tudi prvenec Zev, ki predstavlja majhen košček njihovega skupnega glasbenega vesolja, hkrati pa nudi tudi edinstvene razgibane vtise o trenutnem stanju družbe in planeta. Glasbo z nove plošče so odigrali suvereno, med poslušanjem pa smo dobili predvsem vtis o enakovrednosti in soodvisnosti vseh inštrumentov, pri čemer vloge vodilnega solo inštrumenta pravzaprav prehajajo od enega člana benda do drugega.
Zasedba se giba okrog nalepke akustičnega metala, a znotraj nje redko zaživi popolnoma. Vso glasbo res spremlja temačni melos, vendar se ta sproti oblikuje in razširja in nepredvidljivo potuje med organiziranim kaosom in nežnimi vložki. Med mističnimi vnosi inštrumentov se glasbeniki oznaki metala približujejo predvsem, kadar električna kitara prevzame bolj značilen ton ali pa ob razsekavajočih bobnih, ki vodijo dialog med inštrumenti in kaotičnim skakanjem violine ter dinamično nihajočim vokalom.
Vokalna izvedba je bila tehnično razgibana, toda malo nerazločna, vokalni vložki pa so do najboljšega izraza prišli ob umiritvi preostalih glasbenih elementov in sprostitvi vseh napetosti. Ob takšni enakovrednosti in medsebojni prepletenosti inštrumentov smo se večkrat znašli tudi v težavah z osredotočenostjo na le enega izvajalca in bili primorani k pozornemu spremljanju glasbenikov od ene faze do druge ter k beganju med istočasnim prepletanjem več elementov.
Večerno akustično popotovanje se je že navidezno končalo, ko se je na oder še enkrat prismukal Črn škrat. Nekoliko na hitro dogovorjeno in nepričakovano sodelovanje obojih nastopajočih je obrodilo še poslednji komad. Skupaj so izvedli prevedeno verzijo protestne pesmi Leve Palestina, ki je v okviru antikolonialnih gibanj prvič zaživela leta 1978 na Švedskem. Pesem je ponudila odmik od siceršnjih kompleksnih struktur peterice in oder zapolnila s preprostejšo melodijo. Izmenično petje Matjaža Karlovčeca in Črnega škrata je na oder povrnilo tisti dan že prebujeni protestniški duh, ki je k petju pritegnil tudi članice in člane občinstva.
Dodaj komentar
Komentiraj