Foto: Sebastijan Iskra

Channel Zero, 14.12.2016

Surf rock je glasba, ki se je razvila v začetku 60. let, še najbolj v Južni Kaliforniji, čeprav so pod drugim imenom podobno vrsto glasbe igrale številne instrumentalne zasedbe v Evropi. Kitare, po možnosti Fender Jazzmaster ali Jaguar, z veliko reverba in pizzicato ubiranjem ter tremolom so pravzaprav glavni element surf zasedbe. Glasbo brez vokala, večinoma v postavi boben, bas, ritem kitara in kitara glavne melodije, večkrat bogatijo še z različnimi pihali in klaviaturami. Le kdo ne pozna klasik Lets Go Trippin', Pipeline ali pa Walk in the Park, ki so skozi leta dobile že toliko predelav, da se prvotni, dodelan flow komada komajda sliši. Še vedno pa naj bi šlo za glasbo, ki z zvokom posnema valove. Veliko vpliva na valovanje pa ima polna luna, ki se je odebelila prav v sredo zvečer, ko sta v Channel Zeru nastopili dve surf rock zasedbi.

Kot prvi so na oder stopili prvi slovenski surf rockerji Bitch Boys, ki obstajajo že 15 let. Njihova diskografija premore štiri albume, na katerih se obračajo h klasični surf rock glasbi, ki se je konec devetdesetih let začela ponovno obujati. Listo komadov je sestavljala avtorska večina, seveda pa ni šlo brez klasik oziroma surfersko prirejenih pop/rock uspešnic. Tako so Wipe Out, Misirlou in Paint It Black/Djurdjevdan dobili mesto na začetku seta. Sama zvočna slika se je iz komada v komad izboljševala, vseeno pa so nekateri vložki ostajali v ozadju. Najbolj so do izraza prišli počasnejši komadi, v katerih se je melodija glavne kitare razvijala postopoma čez minimalne ritmične spremembe. Napram hitrejšim komadom so ti izkazovali več širine in dokazane spevnosti. Hitrejši komadi so ostajali megleno v ozadju, saj se ob prehitrem igranju pogosto izgubljajo finese, sploh ob takšni glasbi. Dolg set je žal privabil le malo poslušalcev, morda tudi zaradi zgodnje ure.

Če so Bitch Boys bend, ki ga lahko umestimo pod klasičen surf rock, tega za Daikaiju ne moremo trditi. Američani Daikaiju obstajajo od leta 1999, slovijo pa predvsem po svojih živih nastopih. Spremembe v postavi benda so očitne že ob ogledu posnetkov njihovih posnetkov na spletu, ki prikazujejo trio, naslednjič kvartet, pa tudi kvintet s sintom ne uide. Od samega začetka bend nastopa v maskah in tako je bilo tudi v sredo, ko so nastopili kot trio.

Sicer veliko bolj zamazan zvok zasedbe kot pri Bitch Boys jim je, kot kaže, pisan na kožo. Do izraza pridejo vse kitarske vragolije, ki na momente vsebujejo orientalske lestvice, psidehelična vlečenja in sunkovite, odrezane pavze. Ob točni ritem sekciji dveh bratov pa v njihovo uigranost ne gre dvomiti. Med drugim se njihova glasba bohoti tudi z deli progresive, hrupnega rocka in punkerskih poudarjanj. A škoda je besed o sami glasbi, saj se je že od prvega komada norija dogajala predvsem s postavami na in pred odrom. Kitarist se je sprehajal, skakal in srborito prerival kar med igranjem. Celoten nastop je bil stvar igre, pri kateri nastopajoči v maskah seveda ne govorijo. Vse zahteve z odra so tako prihajale v stilu pantomime. Prelomni moment nastopa je bila bržkone prestavitev bobnov na sredino kluba kar med koncertom. Nadaljevalo se je torej rajanje med publiko, ki je neumornega kitarista dvigovala in stiskala bobnarjev set. Seveda ni šlo brez nadaljnjih pizdarij - igranja na Channelovih stebrih in zažiga činel. Po taki »opičjadi« pod odrom niti Raketkanon nimajo šans, pogojno Monotonix. Široko razgibana glasba Daikaiju je tako dobila še poosebljen performance.

Sreda večer je bila prikaz na eni strani klasičnega surf rocka, na drugi pa vseh odvodov le tega. Koga briga, kaj bi si mislil Dick Dale. Čeprav znanstveniki vedno znova trdijo, da med luninimi menami in človekom ni nikakršne korelacije, naš recenzent o tem močno dvomi. Vsaj za sredin večer.