Promenada, Bled, 1. 8. 2018 

Na promenadi tik ob Blejskem jezeru stoji oder, na katerem se odvijajo brezplačni večerni koncerti v okviru 14-dnevnega festivala Okarina. Na programu prvega avgustovskega večera je bila ukrajinska glasbeno-gledališka zasedba Dakh Daughters. Mešano občinstvo turistov in domačinov se je pred koncertom pričakujoče nameščalo po vzpenjajočem se travnatem pobočju, ki omogoča idealen pogled na prizoriščni oder, starejši del publike pa je imel možnost uporabe bolj formalnih sedišč.

Dakh Daughters je zasedba sedmih igralk kijevskega gledališča DAKH Contemporary Art Center. Pod vodstvom gledališkega vodje Vlada Troitskega je nastal tudi starejši, soroden neofolk kvartet Dakha Brakha, ki smo ga pred osmimi leti v okviru Mesta žensk imeli možnost slišati tudi v Ljubljani - na naši stari spletni strani lahko dostopate do recenzije takratnega dogodka. Obe zasedbi si delita filozofijo nekomercialnega Dakh teatra – združevanja ukrajinske glasbene tradicije z različnimi gledališkimi pristopi ukrajinskih ali umetnikov iz drugih republik Sovjetske zveze. Gledališki izraz nosi neobaročno estetiko, značilno za Troitskega. Poleg filozofije pa si zasedbi delita tudi glasbenico Nino Garentsko, ki je na tokratnem koncertu ravno zaradi njenega nastopa v Dakhi Brakhi žal nismo imeli priložnosti videti.

Na koncertnem odru so na glasbenice čakali dva kontrabasa, violončelo, klaviatura, violina, tolkala. Šest članic freak cabaret zasedbe se je na odru pojavilo v značilno sovjetsko zelenih kostumih z značilnimi v belo prebarvanimi obrazi. Koncert se je pričel s komadom Svobodni Pariz. Prav Pariz je mesto nastanka zasedbe,kjer se je enodnevni projekt razvil v večletno uspešno sodelovanje. Napeve v različnih jezikih so spremljale dodelane in hitro spreminjajoče se vizualizacije, ki so se tematsko spreminjale z vsakim komadom, ob določenih besedilih v ukrajinščini so bili vidni tudi angleški nadnapisi.

Po ogrevanju občinstva s tremi lahkotnejšimi komadi se je koncert obrnil v resnejše vode. Kostumografija se je spremenila v belo. Hipnotično udarjajoč ritem, ki sta ga dajala tolčenje loka po kontrabasu in počasno branje poezije Rudyarda Kiplinga, je pridobil pozornost občinstva. Zasedba v veliki meri v svoje delo vnaša klasično poezijo, ki jo prepleta z ukrajinsko ljudsko tradicijo in jo hkrati tematsko aktualizira. Vprašujoča Kiplingova budnica se je stopnjevala v ukrajinski komad, v katerem je odmevalo refrensko vprašanje: »Zakaj je na svetu toliko zla?« V zloveščem ritmu glasbe so svetlobni efekti popolnoma sinhrono utripali krvavo rdeče. Rdeča nit se je nadaljevala z zgodbo migranta, ki zaradi vojne zapušča svoj dom. Napetost se je bojevito stopnjevala do vrha dramskega loka, na katerem je preko komada Rozy/Donbass odmeval Shakespearov sonet, prepleten z ukrajinskim tradicionalnim ter reggae petjem, s ponavljajočimi se predirljivimi vzkliki »Donbass!«

Sledila je še zadnja sprememba kostumografije, tokrat v črno barvo baletnih kostumov, ter nagovor občinstva, v katerem je pevka  v počasni ukrajinščini prijetno pozdravila slovanski del občinstva ter nato še v angleščini poudarila lepoto festivalskega prizorišča. Pričel se je najbolj teatralni del predstave, v katerem so nastopajoče poleg vseh sposobnosti prikazale še igralske veščine. Poslušalstvo je padlo v trans, v katerem je občasno kar pozabilo na aplavz. Pri zadnjem komadu, ki se je žanrsko spogledoval z metalom, je pevki ob kontrabasovsko podprtem rjovenju že simpatično zmanjkovalo moči v glasu. Sledila sta priklon in zahvala publiki, ki je Dakhke nagradilo z bučnim aplavzom ter vzkliki navdušenja.

Sledil je dodatek v reggae ritmih, ki so občinstvo pripravili do poplesovanja in prepevanja refrena »To moje more«, nakar je pevka v ukrajinščini povprašala, ali se razumemo, da govori o Krimu na Črnem morju - iz občinstva se je slišal navdušen odziv. Ob nadaljnji lahkotni, sproščeni melodiji je zasedba stopnjevala tempo in na oder prinesla ukrajinsko zastavo, na vizualizacijskem platnu pa se je izpisal akronim SOS – save Oleg Sentsov. Ukrajinski režiser, ki je eden izmed vidnejših kritikov ruske aneksije Krima, je v Rusiji obsojen na zaporno kazen dvajsetih let zaradi terorizma.

Dakh Daughters so s svojim nastopom v naše kraje pripeljale pridih živahne vzhajajoče kijevske kulturne scene, ki se jo vedno bolj primerja z berlinsko. Njihov nastop je popolnoma premišljen in tehnično dodelan, kljub temu pa glasbenice, igralke in aktivistke, z izjemno lahkotnostjo, dobesedno in metaforično, plešejo med različnimi glasbenimi in sporočilnimi izrazi. Umetniško delo z veliko začetnico, ki ga je vredno videti v živo.