Gala Hala, 19. 10. 2017

Prvi zvoki kitare z odra so dobršen del včerajšnje publike presenetili še pred vhodom v Gala Halo. Ko smo vstopili smo dodobra zapolnili prostor pod odrom, na katerem je Damir Avdić Diplomatz že vihtel kitaro in iz nje izžemal blues rockovske viže s pridihom punk rockovske ostrine in neposrednosti. Amerika, Amerika so bile uvodne besede pesmi, ki tudi naslavlja njegov sedmi dolgometražni album.

Kot smo že vajeni, nas je Graha prestavil v svet lastne poezije, podložene s trdimi kitarskimi riffi, poezije, ki išče odgovore na ljudske nesmisle, kakršni nas pripeljejo do razvrednotenja, uničenja in vojn. Postjugoslovanski protivojni borec je v svojem delovanju primerljiv z Bobom Dylanom, vendarle pa je v besedi in zvoku hard core punkersko neposreden. Idealna slika predstavitve albuma - z dobrim zvokom, kvalitetno odrsko osvetlitvijo, polno dvorano publike, s stojnico, s katere smo lahko izbirali med bogato diskografijo in bibliografijo nastopajočega – pa se je pričela rušiti ravno v trenutku, ko bi lahko pričakovali vrhunec nastopa.

Zvok kitare se je v nekem trenutku začel izgubljati in se je vračal le v valovih. Damir in tehniška ekipa so se trudili postaviti zvok nazaj v red, a ni šlo. Nastop, ki je do tega trenutka nizal skladbo za skladbo brez premora ter držal visok in intenziven ritem, se je torej nadaljeval z lovljenjem zvoka. Z izredno sposobnostjo improvizacije je Damir kljub tehničnim težavam neprekinjeno nadaljeval in uspel obdržati intenzivnost izkušnje. Boj za vrnitev kitare v zvočno sliko je postajal vse bolj brezupen, glas in beseda sta vse bolj prevzemala pobudo. Ko je bil boj s kitaro očitno izgubljen, je Damir svojo sicer zvesto spremljevalko odložil. Ostal je samo glas, besede in trije mikrofoni na stojalih. Ter seveda on, Damir Avdić, Graha, Bosanski psiho, Hardcore Diplomatz … Ni se zmedel niti v najbolj mučnih trenutkih odpovedovanja opreme.

Postavitev odra z žirafastimi stojali in mikrofoni nam je znana že iz drugih poglavij gledališkega ustvarjanja Damirja Avdića. Ad hoc scenografija je spominjala na nedavno postavitev na dosti večjem odru, kot je bil včerajšnji klubski oder Gala Hale. Sofoklejeva Antigona v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča v ljubljanski Drami pod režisersko taktirko Eduarda Milerja je Damirju namenila vlogo zbora in glasbene spremljave. Statičnost stojal v praznem prostoru daje vtis širnega bojišča, posejanega z mrtvimi, med katerimi se sprehaja pravičniški zbor enega postapokaliptičnega hardcore punk pričevalca človeških nesmislov.

Včeraj na odru Gala Hale je taisti pričevalec ostal brez zvočne fasade električne kitare, zato je z obema rokama pograbil mrtvece, žirafasta stojala in njim pripadajoče glasove - mikrofone ter tako ponovno vrnil glas žrtvam vojn, tudi tistim, ki so nam bili najbližje, tu in tam v naši nekdanji domovini. Besede so letele v naša ušesa in korteks, protagonist se je izrazno gibal ter iz nas na trenutke, z ironičnimi interpretacijami povedanega, izvabljal tudi smeh. Intenzivnost nastopa se je po tehničnem fijasku kitare zopet dvignila na prejšnjo raven in jo celo nadgradila.

A kaj ko po Murphyjevem zakonu eni težavi nujno sledijo še druge. Odpovedovati so začeli tudi mikrofoni. Tudi takšen razvoj pa še vedno ni uklonil nastopajočega, morda mu je dodal celo še več zaleta za recitacijo, interpretacijo pesmi, tudi nekaj tistih, ki jih je napisal še za predhodne projekte.

Damir Avdić je predstavitev zaključil z nalezljivim nasmehom, vidno zadovoljen in z izjavo, da tega ne bo več ponovil. Kdor je včeraj zamudil predstavitev Damirjevega sedmega albuma, je zamudil odlično predstavo, ki se je po tehnični apokalipsi punk kantavtorskega nastopa vrnila in povzdignila v odlično monodramo ter navdušila polno dvorano.