16.–19. 2. 2021

V današnji RŠ Recenziji se bomo posvetili festivalu žive elektronike Deconstruct, ki se je zadnje tri dni odvijal po spletu, na platformi Facebook Live. Dogodek je podprla tudi platforma United We Stream - Balkan, veja istoimenske organizacije, ki je bila ustanovljena za ohranitev berlinske klubske scene, zdaj pa delovanje očitno razširja tudi na naše lokalne in širše svetovne, kar smo obsežneje komentirali v oddaji Svaštarnica. Tako smo bili v zadnjih treh dneh priča lepi beri domačih elektronskih glasbenikov in umetnikov, ki so svoje zvoke pošiljali po medmrežju ter nam tako obljubljali ponovno snidenje v klubskem okolju. 

Enajsta edicija festivala je v ospredje ponovno postavila sete v živo, torej živo elektroniko, pri čemer izvajalci sami ustvarjajo zvoke, ne da bi uporabili že obstoječe komade. Priča smo živi ustvarjalnosti, ki jo glasbenik premore za mizo v danem trenutku, glasba pa je zato pristnejša in bolj nepredvidljiva. Ustvarjalcem tako daje možnost, da si za nastop omislijo kakšno novo tehniko ali celo inštrument, s katerim bi proizvajali zvoke. Čeprav sta na prejšnjih izvedbah festivala Deconstruct kraljevala skoraj zgolj in samo techno ter sorodno industrialno ritmično udarjanje, so se letos predstavili tudi bolj eksperimentalni avtorji. Vsesplošna zasedba pa, kar se tiče zanimive glasbe, tokrat ni razočarala. 

Krstni torkov večer je v ospredje postavil eksperimentacijo, z njo pa domačega multimedijskega umetnika Marka Batisto in dvojec obrobne plesne elektronike Warrego Valles. Prvi je v ušesa priplaval Batista, ki nam je za odprtje festivala postregel z donečo ambientalno kompozicijo, ki ji je dodajal takšne in drugačne zvoke iz sveta hrupa, cviljenja in piskov. Ob podrobnem opazovanju prenosa v živo smo videli, da si je Batista omislil zanimivo mašinerijo. Kos opreme, ki je igral večjo vlogo, je izgledal prav zastrašujoče, sestavljen iz kovinske plošče, obilice gumbov obeh vrst in na sredini vsega tega še dveh strun. Ti je Batista premikal in tresel ter s tem ustvarjal dodatke k svoji eksperimentalni blodnji po zvočnem podtalju. V drugi polovici performansa so bila slišna tudi tolkala, ki pa so v splošnem zvoku ambienta in drona izpadla rahlo smešno in medlo. Na žalost je stvar trajala le dobrih dvajset minut, kar nas je pustilo željne po še več. 

Po dobri polurni pavzi sta nastopili Warrego Valles, ki sicer nista prinesli kakšnih novih naprav, sta pa zato z MIDI kontrolerji ustvarili energičen in predvsem zabaven set. S svojim edinstvenim zvokom, ki bi mu lahko pripisali oznako glitch-dance, sta hkrati ogreli ozračje za rejv od doma in ohladili srca z ledeno ostrimi tolkali. Njun zvok pa je bil še zmeraj do kraja nasičen s plunderfonično razsekanimi in off-the-wall sempli, ki tvorijo hrbtenico njunega ustvarjanja. Z eksplozivnim setom sta tako prepričljivo zaključili torkov večer.

Sreda nam je prinesla dva ustvarjalca techna na slovenskih tleh. Prvi je že dodobra znani Shekuza, ki je prvi med performerji mizo napolnil z modularnimi sintetizatorji, s katerimi je pokal in gruval slabe tričetrt ure. Z zvokom, ki se je gibal na presečišču med ustvarjalčevimi izdajami in ost-gut zvokom globokega podtalnega tehna, nam je Shekuza obudil spomine na klubske noči. Preprosto je prevzemal naša telesa in jih prisilil v kakršnokoli gibanje, pa naj bo to shizofreno plesanje po dnevni sobi ali le tapkanje z nogo ob tla in prikimavanje z glavo. Prvi pojav pravega tehna je prinesel tudi eksperimentiranje v formi. Izvajajoči je rušil klasični 4x4 ritem in s tem večal zanimanje publike. 

Naslednji je ob donenju policijske ure nastopil temačni Lifecutter, za katerega se je ob začetku seta zdelo, da bo naslednjo slabo uro kraljeval drone. Vendar je kaj hitro dvignil prah s tal in začel - prav tako z modularno sintezo - kovati plesne ritme trše industrialne elektronike, drone pa postavil v ozadje. Pograbil nas je trans, ki ga je ustvarjalec samozavestno držal vse do konca. Z nenehnimi zvočnimi dodatki in vsadki ter spreminjanjem ritmičnega poudarka je predstavil prepričljiv in privlačen set. Za piko na i je ob koncu na plano privlekel nekakšno škatlico, ki je bojda vsebovala magnet in v katero je začel proti koncu kar kričati ali celo recitirati najbolj srhljive kletvice, nepoznane navadnim smrtnikom. Potem je vso to distorzijo spravil še skozi zaporedje efektov, ki so skupaj ustvarili demonski drone v končnem vrhuncu seta in nedvomno tudi vrhuncu festivala. 

Zadnji večer sta okrasila še dva tehno akta, in sicer Deconstructor ter Mind Machines. Če smo že o sredi govorili kot o vrhuncu festivala, moramo za četrtek reči, da nas je prvi set razočaral. Deconstructor, ki je načel noč z industrialnim tehnom, je kaj hitro izgubil našo pozornost. Set, ki je na začetku zanimivo mešal industrialno in eksperimentalno v plesno glasbo, je obetal veliko, vendar se je po dvajsetih minutah ponavljanja istega kick vzorca spremenil v prav dolgočasno doživetje. Kljub dodajanju raznolikih zvokov je performans ostal dokaj monoton, saj noben od njih ni ničesar dodal ritmu, temveč je bil ob njega samo postavljen. Največ pozornosti je pritegoval kick, katerega največji trik pa je bil, da po nekaj taktih izgine iz miksa in se nato spet pojavi. Takšen primer seta bi morda zares deloval bolje v klubu, kjer se pač pleše ne glede na kvaliteto miksa, a je za poslušalce doma, z manjšo vsebnostjo drog v sistemu in večjo možnostjo kritičnega mišljenja, takšna glasba kaj hitro postala dokaj tečna, repetitivna in nezanimiva. Škoda. 

Razpoloženje je ponovno dvignil eksperimentalni live tehno akt iz Ptuja Mind Machines, ki je namesto nažiganja industrialnega pumpanja okoli ritmov izgrajeval atmosfersko okolico, ki je poudarjala ritem. S tako izdelanimi in poudarjenimi ritmi je ustvaril in držal zanos, z nenehnim dodajanjem različnih elementov je celotni zadevi dal tudi dobrodošlo noto progresije. Nazadnje je zanos in moment razpustil, ko se je vse skupaj izteklo v končni drone, s katerim je zaključil set in tudi festival Deconstruct.

Čeprav na daljavo, je bilo v ključnih trenutkih čutiti kanček tistega, kar bi se na veliko razdajalo v klubskem okolju. Tisto grajenje in povezanost skupnosti, ki jo poznamo in smo jo na žalost za nekaj časa izgubili. Pa vendar ne vrača tega v popolnosti, je le približek nekemu spominu. Vseeno se je na festivalu Deconstruct vzpostavila živahna energija, ki je že lep čas ni bilo čutiti iz pretočnih setov Boiler Rooma in podobnih platform, tudi na domačih valovih.