Klub Gromka, 16. 9. 2017

Tokrat začnimo kar, kot se pravi, in medias res, kajti o koncertu, ki se je v okviru Defonije pred poslušalstvom odvil v soboto, je res veliko za povedati, nemara preveč za formo radijske recenzije. Za lažjo osmislitev dogodenega, pri čemer nesramno koketiramo kar s filozofskim pojmom dogodka, bi veljalo špil razdeliti na nekaj faz in nato žonglersko poskušati uloviti tiste za avtorja besedila najbolj opredeljujoče.

Reč se je začela dokaj konservativno, z liričnim in melodičnim Dikemanom, ki sta ga nekako v ozadju, kot ubogljivo, spremljala ritmaša. Vendar je bilo v tej fazi že zaznati kali njune bleščeče predstave, polagoma sta začela pobliskovati z razmeroma počasnim, a vendarle strumnim ritmom, nalik starinski lokomotivi, ki piči po neki tirnici, takole linearno. S tem sta se najbrž ogrela in začela švicati, zapadla sta v lep avtomatizem ter se na njegovem ozadju po malem že začela poigravati, kar je omogočilo pihalcu, da je zapihal nekoliko bolj ekspresivno, da je začel svojo melodijo nekoliko fecljati, jo ritmično drobiti, se začel leviti v hrupnejši modus. Vseeno pa se je tukaj zdelo, da zasedba še ne kaže vsega, česar je zmožna in tudi ta faza se je kasneje pokazala kot nek skoraj propedevtičen uvod v čare proste improvizacije; na to je morda opozoril tudi organizator tovariš Zadnikar, ko je naznanil, da je koncert nadvse primeren tudi za zelo mlade obiskovalce. Retroaktivno pa je postalo jasno, da gre za precej domišljeno dramaturgijo, kar kanimo prikazati v nadaljevanju.

Po solu Parkerja, ki je s svojimi prsti prebiral strune kot izmojstren veteran, ki ima svoje stvari pod nadzorom, kar tudi je, torej ob nekako rutinskem solu, ki je konkretno zmasiral ušesa, ni pa predstavljal posebnega ekscesa, se je trojka polagoma spustila v naslednjo fazo. In to vedno bolj k marginam zvočnih polj, pri čemer se je kot gonilo giga dokončno uveljavilo Drakovo neverjetno tolčenje. Vprašanje je, kdaj bomo v Ljubljani imeli znova priložnost opazovati tako izjemno orkestriranje, raznolikost, nabritost, takšen glasbeni witt, če se poslužim izraza iz jezika gostov, kot ga je prikazal tovariš Hamid z ubiranjem raznolikih bobnarskih poti, tako v individualnem smislu kot v smislu implicitnega vodje koncertnega kolektiva.

No, band se je prepustil prosti improvizaciji v tistem smislu, ki ga poznamo z albumov raznih še zelo željnih muzičistov ali pa iz res inovativne poezije, odločil se je za neznano in se ne ustrašil že omenjanega dogodka. Temu ustrezno bi bilo proces njihovega zvočenja v dotičnem delu težko opisati; tovariši so menjali in preskakovali registre, se v tisti znani telepatski zoni prožili in razlegali po zvočni podobi, jo kosali, kolažirali, tanjšali in debelili, dokler je niso pripeljali do Drakovega sola.

Ta je vsemu repertoarju, ki je združeval tako linearne kot rizomatske poti ritmiziranja, tako moduliranje kot mogočne tokove, pa ritme iz različnih tradicij, dodal še podtalne beate, ki so delovali avtomatizirano, kot iz elektronske godbe, kar nas je privedlo do novega presenečenja, ko je ansambel prijel za plesno svirko in nam odigral nekakšen fusion med funkom in jazzom, seveda še vedno prosto improviziran in z dodatki orientalskih fines, podkrepljenih s kadilom, ki je velo po prostoru. Tukaj je prišlo do nekakšne zgostitve v vzdušju, ki je bila posledica učinka prehoda od globin hrupa in s tem razbitja konsenza k ponovni izgradnji skupnosti skozi zvočenje za miganje ob sproščujočih hlapih, kar je vse pripeljalo event na raven sublimnega. Velja povedati, da se je tukaj kar konkretno vzpostavila afrocentristična identitetna politika in da je ravno trio pod avtoriteto basbobna pokazal, kako bi ta lahko produktivno delovala v sodobnosti; namesto postavljanja raznoraznih okopov identiteta potrebuje svojo sprotno razgradnjo in na tej osnovi vnovično sestavljanje. Ravno tako se lahko identiteta kot identiteta izpostavi kot eden produktivnih horizontov politike, onkraj vseh evropocentričnih in kot-da razsvetljenskih očitkov.

Tudi po aplavzu, ki je sledil popisanemu dogodku, se sublimnost ni razpustila, temveč je zašla v post-stanje, v mir po mali zvočni smrti. Dikeman se je umaknil z odra, Parker je v roke vzel ngoni, ki ga je izmenjeval z zurlo in šakuháčijem, Drake pa se je oprijel tamburina in zelo blago, božajoče, sta začela s starimi duhovnimi napevi. Neprecenljivo pomirjeni izraz na obrazu bobnarja in njegovo boso stopalo, ki je bobnalo po tleh odra, sta odražala intenzivnost celotne izkušnje, obenem pa njeno intimnost. Na tem mestu se je vključila neka identitetna politika, ki se je vedno pripravljena spustiti v nove dinamizme, obenem pa najbrž presega tudi zahodnjaško binarno delitev med univerzalnim in partikularnim; vključila se je v majhno in začasno skupnost v nekem nepričakovanem delu sveta in obenem pokazala tudi na neizmerne potenciale globalizacije, ki jih ni mogoče reducirati na kapitalsko uničevanje. Najbrž je bil pretežni delež sublimnosti ravno v tem.