Klub Gromka, 9. 3. 2015

V zadnji, ponedeljkovi ediciji Defonije so nas obiskali špilavci, ki so pri nas kontinuirano prisotni ne nujno v živo, vsekakor pa preko dobro znanih kanalov. Temu primerno se je v klubu zbrala obveščena, a ne preštevilna publika, ki že dovolj časa najde precej sorodne muzike vsaj še v Klubu Cankarjevega doma. Vsekakor pa je zanimivo iz spomina izbrskati podatek o tako imenovanih povratnikih in znanih obrazih, ki jih je bilo med ponedeljkovimi gosti kar nekaj. Tako ne Jamie Saft, ne Mary Halvorson, ne Marco Cappelli, ki se v te konce vračajo bolj ali manj frekventno, skoraj zagotovo niso igrali dvakrat v podobni zasedbi. Posebno srečo pri tem ima organizacija Defonije, katere okroglo obletnico je nedolgo nazaj s svojim nastopom počastil tudi Cappelli, a je pretekli ponedeljek vseeno našel dovolj ne le drugega, pač pa tudi drugačnega materiala.

Ta je bil po napovedih avtorsko sestavljen iz precej različnih delov: skladb sodobnega skladatelja Hansa Wernerja Henzeja ter nekaj njegovih lastnih, v kombinaciji s starejšo muziko za lutnjo. Cappelli nam je pravzaprav postregel z lastno raziskavo in tezo, ki sicer ni neznana, o meri improvizacije v skladbah v tem primeru renesančnih mojstrov. Teza, ki jo je Cappelli na svojem aktualnem nastopu – v Cerknem ga lahko ujamete še danes – nekako razdelil v dva dela, med katerima pa je obstajal le delen rez. 

V prvem delu je igral akustično kitaro z dodatnimi resonančnimi strunami. Tu je bilo prehajanje med staro muziko, kot jo imenuje Cappelli, in disonancami ter očitnejšo improvizacijo zazrto predvsem v igro, in ne toliko podčrtano z dodatnimi zvočnimi vragolijami. Cappelli sicer nikoli ne le igra kitaro, a poigravanje z zvenom in raznimi šumi se je tu tiho vklopilo v formo skladb. Trik je bil prej v tem, da med različnim repertoarjem pravzaprav ni bilo glasnih ločnic: iz fuge je prešel nazaj na improvizacijo ali disharmonije, historično manj podkovanemu uhlju pa je lahko bila ravno ta razlikovalnost dokaj arbitrarna. V dobrem pomenu in v luči gornje teze nekako uspešno. 

Drugi del, ki ga je zaznamovala le menjava inštrumenta, je dodal izvedbi nekoliko bolj razburkano zvočnost, ne le zaradi klasičnih kitarskih efektov, pač pa tudi zaradi telesa inštrumenta, ki je v svojem dizajnu postal še glasno škripajoče tolkalo. Tu je spektakularnost igrala le majhno vlogo; v igro so vstopili še nasnemavanje in ustrezna večglasnost ter repetitivnost. Ta menjava se kaže še kot možnost, da je Cappelli sosledje različnih piscev in historičnih stilov tu prevedel v svojevrstno sinhronijo, kjer so drug v drugega vstopali različni kompozicijski prijemi. Zaključek je seveda spet posegel po tišjem ubiranju bolj klasičnih strun, Cappelliju pa je na tokratnem nastopu mimogrede uspelo čez vse skupaj potegniti nevsiljiv dramaturški lok.

Plymouth, ki je na oder stopil za Marcom, združuje nadvse impresivno druščino špilavcev, med katerimi je vsak pravzaprav precej izpostavljena zgodba zase. Kitarist Joe Morris z vsestranskim Jamiejem Saftom organizacijsko predstavlja nekakšno ogrodje zasedbe. Kitaristka samosvojega kalibra Mary Halvorson, basist Chris Lightcap, ki smo ga tudi že slišali v njegovi lastni energični zasedbi, ter bobnar Gerard Cleaver, ki je med omenjenimi na teh koncih še največja neznanka, se jima pridružujejo v precej posebnem orkestru. Kot sta namignila že Jamie in Joe v intervjuju za pričujoči radio, Playouth ni toliko vsota zanimivih imen, kot organizem izkušenih glasbenikov in lastnih improvizacijskih prijemov. Slednje bi še najraje opisali z besedo fuzija, ločeno – a ne povsem – od njenega žanrskega ali mutližanrskega prizvoka. Kolektiv je jasno ubral pot med solistično in metodo izključno kolektivnega muziciranja ter predstavil nekakšne bloke oziroma mesta, v katerih se je izluščil poseben zvok, se razgradil in oblikoval v drugo enoto. Karakterizirale so jo včasih električne klaviature Jamieja, občasen groove tolkalske sekcije ter precej variabilna igra pridušene ali bolj odločne kitare. 

Problem, ki smo ga imeli z nastopom Plymouth, je bolj nedoločne narave. Zagotovo je bila pretekla Defonija napolnjena z dvema močnima nastopoma. Plymouth so si za prvo improvizacijo vzeli konkreten kos časa, četudi je ta kos zvenel kot lepljenka več sproti nastajajočih skladb. Tu pa je nastop razumljivo nihal med bolj posrečenimi momenti in tistimi drugimi, ko pišoči pozornosti enostavno ni več obdržal v muziki in je ta nekako avtomatično zdrvela mimo. Bolj kot primerjava obojega in samoizpraševanje pišočega je ostal vtis nekega splošnega pristopa k skupinskemu muziciranju. Prej omenjena fuzija se namreč bolj kot na zunanji spoj nanaša na organsko razraščanje, ki v oziru sodobnih tokov jazzovske ali improvizatorske scene deluje obenem precej originalno in domače.