Klub Cankarjevega doma, 19. 3. 2013

Ko sem se pred leti intenzivno izgubljal na neskončnih obalah severo-vzhodne Anglije, ujet med mogočni Atlantik na eni strani in prav tako mogočne klife na drugi, mi je v slušalkah pogosto odmeval zven zlate cevi profiliranega angleškega saksofonista, Johna Surmana. Njegova glasba je komplementarno dopolnjevala mojo percepcijo angleške realnosti in prav to je bil glavni vzrok, da se navkljub totalni samoti nikakor nisem mogel počutiti osamljeno. Šele takrat sem dojel veličino tega značilnega angleškega zvoka, teh spokojnih, mehkobno pridušenih saksofonskih napevov, ki smo jim lahko prav včeraj prisluhnili v Klubu Cankarjevega doma s strani Delta Saxophone Quarteta. Ta angleški zvok je totalno nasprotje nevrotičnega newyorškega kaosa, ostrega in impulzivnega jazza, ki v kontekstu angleške spokojnosti oz. ekvilibriuma med zemljo, vodo in nebom izpade kot neko nerazumljivo pizdakanje iz vzporednega vesolja. In prav s te perspektive so nastala vsa nadaljnja razmišljanja te recenzije.

Harmonije, ki jih gojijo in raziskujejo Delta Saxophone Quartet, so meni osebno po večini emocionalno popolnoma prazne, saj se naslanjajo na klasično glasbo in prav tako klasični jazz. A to je značilnost njihove studijske glasbe in zato to ne bo predmet dotične recenzije. Poleg tega je potrebno opozoriti tudi na to, da Delta Saxophone Quartet koreninijo tako globoko v klasični glasbi, da je za njih zvočni eksperiment že to, da v svoj kvartet vključijo na primer duduk – četudi le kot solo na začetku priredbe Pipes of Medb, ki jo je mimogrede napisal minimalistični skladatelj Terry Riley. Torej ko bomo v nadaljevanju govorili o improvizaciji, prosti improvizaciji in mogoče tudi eksperimentu, je potrebno imeti v mislih to, da morate, v kolikor ste vajeni sodobne jazzerske ropotarnice,  pojma improvizacije in eksperimenta jemati precej bolj z rezervo.

Dejstvo, da ga Delta Saxophone Quartet v njihovem najbolj ekstremnem trenutku proste improvizacije ne zaružijo niti par procentov toliko, kot to naredi na primer tentet Petra Brötzmanna, v kolikor seveda odmislimo “ne-pihala”, pa seveda ne pomeni, da bend ne izkorišča potenciala improvizacije in eksperimenta. Zelo subtilna improvizacija in eksperiment sta pravzaprav dva imanentna in ključna faktorja omenjenega angleškega zvoka. In roko na srce, v okvirih eksperimentiranja je kvartet res konzervativen, a v okvirih improvizacije, ki je ena ključnih stvari pri njihovem nastopu, pravzaprav blestijo.

Prvi del koncerta je bil prav tako kot njihov zadnji studijski album, posvečen angleškemu psihedeličnemu prog-jazzy rock bendu, Soft Machine. V tem delu je kvartet v precejšnji meri igral po notah, harmonije so bile čvrste, od njihove privlačne sile pa so se le na trenutke odlepili kaki soli, ki pa so še vedno upoštevali harmonsko bazo preostalih inštrumentov. Glasba je delovala kot jata delfinov, ki od daleč izgleda kot neka kompaktnejša gmota, od blizu pa vidimo, da neprestano različni posamezniki skačejo iz vode na površje. In prav hipno skakanje iz harmonične gmote, ki se je dogajalo z vseh strani zasedbe, še posebej pa seveda soprano sekcije, je bilo prav fascinantno. Pogosto je šlo za neko izredno spretno podajanje tonov med soprano saksofonoma, ki sta bila postavljena na nasprotnih straneh odra, in verjetno je bila izkušnja tega še posebej zanimiva, v kolikor je poslušalec sedel na sredini in ne pri strani.

Prav to, o čemer smo govorili v zadnjem odstavku, pa je še bolj prišlo do izraza v prvem delu drugega dela, ki se je začel s poprej omenjeno kompozicijo Terrya Rileya. Na sploh je bilo za drugi del značilno več ohlapnosti in improvizacije, kar se je s časom še bolj kopičilo in na koncu kulminiralo v priredbah Jimmya Giuffreja s plošče Free Fall. Na plošči Free Fall iz leta ‘62 je namreč Jimmy Giuffre razkril svoj eksperimentalni in še kako avantgardni potencial in se v jazz maniri dobesedno poigral s tistim, kar so študirali moderni klasiki – mikrotonalnostjo. V kombinaciji z jazzovsko prosto formo pa je naredil prav tisto, kar je bila več kot smiselna zadnja postaja včerajšnjega večera, s strani klasično navdahnjenega jazz kvarteta. Skratka Delta Saxophone Quartet so nas tekom celega koncerta popeljali na izredno zanimivo popotovanje od klasike, klasičnega jazza in potem so nas postopoma, skozi kontinuirano zgodbo privedli do skorajda free jazza. Z drugimi besedami, koncert je bil pravi učbenik, ki je, upam da, odprl oči tudi kakemu klasiku iz občinstva.

V kombinaciji s tem, da je bilo včerajšnje preigravanje Jimmya Giuffreja na odru svetovna premiera, lahko zaključim, da se je včeraj v Klubu Cankarjevega doma zgodil izjemen koncert.