Menza pri koritu, 15. 4. 2014

Po dolgih mesecih, odkar so v Menzi pri Koritu na Metelkovi nastopili že nemara legendarni brooklynški teroristi Zs, se je na istem prostoru ob letu osorej oglasila tudi solistična inkarnacija enega izmed ustanoviteljev omenjene zasedbe, Sama Hillmerja, ki se predstavlja z imenom Diamond Terrifier.

A začnimo na začetku. Kot nekakšen preddogodek, nemara celo predskupina, so se tedaj še cirka tridesetglavemu občinstvu predstavili slovenski improvizatorji, združeni pod imenom Glacies. Ad hoc sestavljeno skupino so tokrat sestavljali Andrej Fon, Neža Naglič, Samo Kutin in Ana Kravanja, ki se je koncepta tudi domislila, v osnovi pa je šlo za nekakšno suito za štiri hladilniške police (in mimogrede, Glacies v latinščini pomeni led), ozvočene s kontaktnimi mikrofoni. Z omočenimi prsti so glasbeniki drseli po enakomerno nanizanih kovinskih rešetkah, s tem pa ustvarjali – vsaj na začetku – dolge atmosferske pasaže, ki so se nekje v drugi polovici nastopa začele oblikovati v ritmično gmoto, ravno tam pa sam vidim vrhunec njihovega nastopa: natančneje v njihovi usklajenosti ob nekontinuiranem grajenju atmosfere. Če se odločimo, da izpustimo konceptualne misli ob neenakosti objektov, s katerimi so ustvarjali zvok, torej tiste, ki bi utemeljevale določene glasbene prakse v njihovi nedoločenosti, zaradi povsem resnično obstoječe različnosti vsakega inštrumenta pa tudi v njihovi določeni nedeterminiranosti outputa, se s povsem estetskega vidika zdi, da so Glacies ustvarili zanimiv projekt, pa čeprav je zaradi narave stvari – torej zaradi majhne možnosti izbire in igranja na inštrument v obliki hladilniških rešetk - možnost njihovega progresivnega nadaljevanja v trenutni zasedbi majhna.

Kar pa, če se na tem mestu posvetimo vrhuncu večera, za Diamond Terrifierja ne morem trditi. Efektiran in s sempli podkrepljen saksofonski zvok predstavlja ravno tisto, kar ime projekta Diamond Terrifier v svojem bistvu tudi pomeni. Gre za angleški prevod imena budističnega božanstva Vajrabhairave, ta pa s svojimi devetimi obrazi, štiriintridesetimi rokami in šestnajstimi nogami kaže neposredno na kvaliteto Hillmerjeve prakse semplanja in rigoroznega plastenja zvočnih okruškov, na katere se veže kontekstualno osmišljen zven fridžezovskega saksofona.

Svoj nastop je brooklynški saksofonist začel z dolgim dromljajočim uvodom, v katerega je počasi vpenjal komad s kasetke Shrine Flu z naslovom Chicken Shaman, vibrirajočo kompozicijo s prizvokom post-industrialnih glasb, kamor je v odmerjenih zamahih vnašal povsem nojzerske prvine glitchov in do nerazpoznavnosti efektiranega in distorziranega saksofona. V nadaljnjih dvajsetih minutah je iz tovrstne atmosfere počasi prešel v komad Shrine Flu, ki je v svoji agresivnejši polnosti bolj spominjal na edicijo s kasetke iz leta 2012 kot pa na tisto z najnovejšega ploščka The Subtle Body Wears a Shadow, ki ga je na včerajšnjem koncertu tudi predstavljal. Skozi komad se je vse bolj odkrito približeval saksofonskemu zvoku fridžezovskega idioma, odrezanim tonom in hitrim menjavam, ki jim lahko največ vzporednic najdemo prav v glasbi Alberta Aylerja, čeprav se bo kljub Hillmerjevim zatrjevanjem o jasni kontinuiteti njegove prakse s prakso ameriške free jazz scene v včerajšnjem intervjuju z Žigo Pucljem, nekaterim zdela ta povezava rahlo nategnjena. Najbolj se je to pokazalo v zadnjem delu koncerta, kjer je s komadoma Two Witnesses in The Subtle Body Wears a Shadow, (ki ga tokrat poslušamo tudi v podlagi), svoj nastop peljal v bolj melodične sfere, v »gospelovski« krik, ki za razliko od Aylerjeve reinterpretacije krščanstva skozi prakso glasbe na tem mestu ne sme biti več imenovan gospelovski, temveč budističen, saj je srž Hillmerjevega solističnega ustvarjanja pod imenom Diamond Terrifier ravno mišljenje zapostavljenih budističnih praks uničenja in počasnega razkroja vsakršnega obstoječega.

Vendar pa ob prisotnosti efektov in semplanja ne gre le za sodobno reinterpretacijo nekega đezovskega idioma, temveč za njegovo sopostavitev z možnostmi modernih tehnologij. Hillmerjev vnos semplov novih čikaških plesnih in klubskih ritmov footworka in juka, je pravzaprav kar pendant njegovemu didžejskemu delu pod psevdonimom The Oracle Djs, kjer je skorajda nemogoče slišati hladne in sterilne tehnoidne ali basoidne odvode sodobnih klubskih glasb, temveč večinski prostor zasedajo glasbe skupnosti, najsi bo to angolski kuduro ali katera od manj znanih etničnih elektronskih godb. S tovrstnim procesom dela se tako pri projektu Diamond Terrifier izkaže na eni strani kot odličen poznavalec zgodovine postaylerovske in postcoltraneovske glasbe (Sam Hillmer kot akademsko izobražen saksofonist), po drugi strani pa kot vestni poslušalec sodobnejših godb, ki ga bolj kot v svoji tujosti in Drugosti privlačijo v svoji zmožnosti grajenja trdnejše skupnosti.

Štiridesetminutni nastop se je po ljudskem navdušenju zaključil še z akustičnim, najbrž v celoti improviziranim petminutnim komadom, za tem pa je v maniri vodje četrtne skupnosti zbrano množico povabil na kratek pogovor, na spoznavanje ob kozarcu slivovice ali dimu cigarete. Čeprav se je na začetku le malo ljudi opogumilo in je Hillmer v osamljenem kotu Menze pri koritu s prekrižanimi nogami in s kazalcem na laptopu miksal komade, se je v ritmu latino groovea in za evropska ušesa preveč harmoničnimi in catchy melodijami in avtotjunanimi vokali nekaj ljudi le odprlo in se v svojem koraku sinkopatično prestopilo, meni pa ob odhodu ni bilo povsem jasno, ali gre pri Hillmerjevi glasbi za natančen izraz bahtinovske karnevalskosti v vsej svoji pozitivni konotaciji pojma parodije in skupinske ekzaltacije čustev ali pa gre za resnično sodobno glasbo v povsem resnem pomenu izgovorjenega. Najbrž oboje, po možnosti celo hkrati.