Dorantes: InterAccion feat. Leonor Leal @ Kulturni dom Gorica
Kulturni dom Gorica, Gorica, Italija, 29. 7. 2025
Če res ni nujno, se po tistem odseku ljubljanske obvoznice, ki zavije proti zahodnemu delu države, proti zadnjici naše kokoši, če hočete, recenzentka le redko odpravi. Toda v torek pretekli teden se je zdel cilj, nabit s pričakovanji in lakoto po dozi barvite muzike, nekoliko bližji kot ponavadi. Četudi bi se koncert, na katerega smo se odpravili, moral zgoditi v parku Coronini, ki ga je marsikateri firbec, ki se je potem znašel na koncertu, predhodno tudi obiskal, je prevladala ziheraška zadnja beseda, ki z vremensko napovedjo kakopak ne želi češenj zobati. Obiskovalci smo se tako znašli v Kulturnem domu Gorica, ki nas je v sklopu že 14. mednarodnega čezmejnega festivala Glasbe sveta domačno sprejel medse.
Flamenko svojo opredeljenost išče v podobnih kotičkih kot portugalski fado ali bosanski sevdah. Izpovednosti ne manjka niti enemu od naštetih akterjev melanholičnega, čutnega in hrepenenja polnega strôka glasbe, ki se je na prav poseben način uspel izluščiti tudi na koncertu v Gorici. Svojevrstno potikanje po koreninah flamenka so predstavili španski pianist Dorantes, bobnar Maday Cruz Rivas in plesalka Leonor Leal. Ozemeljitev, ki so jo brez osnovnega asortimana žanra flamenka – vokala in kitare – uspeli izgraditi glasbeniki, se je dokončno vzpostavila šele proti koncu slišanega. Spočetka namreč ni bilo natanko jasno, s katerim vetrom se bo ujela in v nadaljevanju završala trojica.
Z naglim preigravanjem po celotni dolžini oseminosemdesetih črno-belih se je Dorantes obesil na skrit kaveljček v naših sluhovodih in se na njem zibal zdaj sem, zdaj tja. Nikoli ni zares spolzel navzdol. Mojstrskost igranja z dinamiko je brez težav zapakiral že v prve minute svojega nastopa, za še bolj razširjen zaris pa je poskrbel bobnar Cruz Rivas, ki je z zaribano spreminjajočo se ritmiko brez dvoma »na ti«. Ko se je igranje obeh glasbenikov združilo, se je nemalokrat izcimil zvok, ki bi lahko služil kot backing track kakšnega rap komada. Toda sinkope in preostale bolj zakrite finte so še vseeno vztrajale v maniri flamenka, čeravno je glasbeni izraz pianista, ko se je ta na odru znašel sam, švigal vse od jazza do popolnoma svobodnjaških prehodov. Preizpraševanje o kontekstu umeščenosti teh bolj minimalističnih, solističnih trenutkov, sicer prijetnih za poslušanje, a nekoliko oropanih pianistovega potenciala za razigranje, je ostalo nerazrešeno do konca. Hkrati pa se je med koncertom vse bližje zdela tudi nekakšna razbremenitev. Tipanje naše dovzetnosti za slišano se je izkazalo za takšno, ki se sproti spoznava z glasbenimi izlivi in jih na nek način vzame za svoje. Konvencionalnega flamenka tako ni bilo slišati, niti ni bil obljubljen, a za potešitev naše tihe želje po nečem bolj oprijemljivem je z zvrhano merico poskrbela plesalka Leal.
Leonor Leal je na oder vsakič vkorakala z nalezljivo prezenco, ki jo brez težav za izvrstno označi tudi plesni analfabet. Njeni črni čeveljci so poznali vsak naslednji vzgib glasbenikov, a je ven prej kot šablonasta naučenost bučalo vzajemno delovanje nastopajoče trojice, ki se je do samega konca med seboj poslušala, opazovala in s svojim doprinosom vplivala na razplet koncerta. Od Leal smo lahko slišali prefinjene tleske, živahne udarce in nasploh preudarno skomponirano glasbo telesa, ki jo po slišanem in videnem gladko smatramo kot nekaj ponotranjenega, neizumetničenega in sila organskega.
Kar nekajkrat je Dorantes zabrenkal tudi po strunah klavirja in s tem bežno spomnil na odsotnost kitare, kraljice flamenka. Je pa to brenkanje večkrat izpadlo neproduktivno, brez omembe vredne dodane vrednosti, ki pa se je vendarle uspela vžgati v obliki raznoraznih natempiranih trilčkov, zdrsov po tipkah navzdol in razbohotenih udarcev, ki jih je spremljala bobnarjeva točnost. Toda preklop na zavedanje o situiranosti dvojca inštrumentov, ki sta se znašla pred nami na odru, se je kakopak zgodil in celotna preobremenjenost slušateljskega ušesa je nekoliko popustila. V drugi polovici koncertnega večera se je vzpostavila nekakšna sinergija med nastopajočimi. Ko so note glasbenikov razraščeno skakale, so se naostrili in vneli tudi Lealini gibi. Zdi se, da je na nek način Dorantesu vedno znova vlila malo več energije, prežete s toplino, to pa je iz njega izvabilo igranje, ki se je vilo v polih hitrejšega, bolj odsekavega, staccato udarjanja tipk. Taktovski način si je večkrat dovolil spremeniti bobnar Cruz Rivas, katerega teren mu je za ritemsko drezanje vseeno prikladno podaril Dorantes.
Vrtinčenje slišanega in videnega je vodilo v slavje ritma, katerega vrhunec sta izvedla Dorantes in Cruz Rivas z nekajminutnim muzičističnim pogovorom, izpeljanim izjemno šolsko. Iz nemelodičnega izmenjevanja pripovedi, v kateri je pianist udarjal po lesenem ogrodju svojega inštrumenta, sta z ustreznim razpletom uspela presedlati nazaj v notno črtovje, v katerem pa se je vijugajoča melodija mestoma zdela okrnjena, ko ni bilo zaslediti bobnarjevega doprinosa.
Prepričljivost, ki je z nami ostala tudi po slišanem koncertu, so gradili udarci plesalkinih čevljev, pobrateni z ritmom glasbenikov. Leal je nakazala vzorec, ki ga je bobnar za njo, kot da bi bil pri nauku v glasbeni šoli, ponovil, še dodatno okrancljal, ona pa je izoblikovano pograbila dalje in kolektivno gnetenje muzike je bilo le še vprašanje časa. Precej ekspresivnemu, na najvišji stopnički domujočemu zaključku je po bučnem aplavzu sledil bis, s katerim so izvajalci poudarili zmožnost impresije in poglobljenega čutenja. S koncem, ki je postavil še zadnjo piko v izpovedni zgodbi, se je koncert pianista Dorantesa, bobnarja Cruza Rivasa in plesalke Leal, ki je zazvenel pod naslovom InterAccion, izkazal za ustreznega glasnika svoje oznake. Čuteča interakcija je na svojevrsten način zares prodrla v ušesa nadvse dojemljive publike in se tam uspela še dolgo obdržati.
Dodaj komentar
Komentiraj