Tumbarinos di Gavoi, Roberto Fonseca Quartet @ Grad Kromberk
Grad Kromberk, Nova Gorica, 7. 8. 2025
Preteklo sredo se je mednarodni čezmejni festival Glasbe sveta oziroma Musiche dal Mondo z dogajanjem iz italijanske preselil v slovensko Gorico, in sicer na Grad Kromberk, očarljivo, z zanimivimi kotički posuto prizorišče, ki ga je novinarka glasbene redakcije Radia Študent obiskala v četrtek, 7. avgusta. Pred koncertom kubanskega jazz pianista Roberta Fonsece s kvartetom in etno sardinske zasedbe Tumbarinos di Gavoi smo obiskovalci na Tržnici Dobrote sveta, ki se je odvijala v neposredni bližini gradu, lahko razvajali brbončice ali pokramljali s starimi znanci. Ko se je počasi bližala ura pričetka koncerta, smo, željni muzike, ki uspe zares pobožati vse vrste duš, postopoma začeli kapljati pred renesančno pročelje gradu. Zaradi zračne razporejenosti sedišč nas je že spočetka obdal občutek, ki zatohlosti sploh ne pride blizu in ki ga je le še bolj poudarila glasba, ki smo jo slišali v nadaljevanju.
Toda godba, na katero so prišli naši lačni sluhovodi, je slednje dosegla z nekoliko grenkim priokusom, ker jih je predolgo pustila lačne. Čakajoč zasedbo Tumbarinos di Giovi je publika izza zapahnjenih grajskih vrat končno zaslišala nekakšno cingljanje, ki je zdaj ponehalo in se zdaj navidezno približevalo. Med kramljanjem smo uspeli ujeti tudi zvok bobna in frulice, a prekinjeno muziciranje je poskrbelo, da smo nevedni sedé obtičali na stolih, iz marsikaterih ust pa se je izvabil stavek »ha, oni še zdaj vadijo«. Ko smo bili po nekajminutni tišini glasbil že nadvse zmedeni, smo nalezljiv zvok sardinskega seksteta zaslišali v daljavi na svoji desni, ta pa se je sedaj pomikal proti prej omenjeni tržnici. Pogledi udeležencev so švigali zdaj sem, zdaj tja, nabiti z zmedenostjo, iz slišanega pa se je lahko razbralo tudi kanček nepotrpežljivosti, ki se je čisto upravičeno prikradla v nemalo ljudi. Za tragikomičnost so poskrbeli komentarji, kot je bil »mogoče pa ne vedo, kje je oder« in neznana pojava, ki si je pred vrati za odrom, vsem željnih muzike na očeh, prižgala, upamo da, zasluženo cigareto.
Pred gradom se je zaslišala množica žvižgov, se je pa marsikdo vmes že odpravil za zvokom, za katerega je bilo kot kaže načrtovano, da zajame tržnico in popestri naše druženje tam. Po več kot pol ure je na oder stopil Tadej Stolić, ki festival sooblikuje z društvom Kud Morgan, in nam predal novico, da bo Roberto Fonseca svoj koncert pričel dosti kasneje kot načrtovano, ker je po evropski turneji utrujen in potrebuje dodaten čas za počitek. Na nek način prav tako izčrpane in malce tudi naveličane udeležence je povabil na tržnico na rajanje s Sardinci, ki pa je kljub vsemu delovalo sproščujoče in je napeto ozračje nekoliko razbremenilo, čeprav je pripravljenost obiskovalcev v osrčju dvorišča gradu Kromberk nakazovala na to, da so godce pričakovali na odru.
Pravo malo slavje se je še vseeno uspelo vzpostaviti na sami tržnici. Sardinci so postopali od ene stojnice do druge, se pri marsikateri ustavili za dlje časa, najdlje pa so vztrajali v samem središču dogajanja. Tudi če jih zaradi neštrleče umeščenosti ne bi opazili, bi vas zvok treh tamburinov, tradicionalnih sardinskih bobnov, ogromnega, masivnega in robustnega triangla, sardinskega pihala in harmonike organittu spremljal na vsakem koraku. Umeščenost med stojnicami se je izkazala za precej posrečeno, saj so vztrajali v poljudni maniri, ki je zabavala obiskovalce. Sproščenosti ni manjkalo. Med igranjem so z veseljem pokramljali tudi s poslušalci, nato pa neobremenjeno nadaljevali z ubranim bobnanjem, čez katerega se je vil zvok piščali. Ritem so glasbeniki držali kot za stavo, se z njim v štric prestopali in na sploh poskrbeli za olajšanje predhodne napetosti. Po slišanem je bilo marsikomu jasno, da je že prvotni plan vključeval njihov nastop med množico, s tem pa so uspeli ponuditi tudi vpogled v sardinski karneval, ki se vsako leto dogaja na otoku in k plesu vabi navzoče. Identiteta sardinskega praznika se najde v ritmu, in to se je čutilo tudi na festivalu Glasbe sveta.
Po koncu čaščenja ritma s sardinskim sekstetom so obiskovalci ob obljubljeni uri že sedeli na svojih mestih in koncert kubanskega pianista Roberta Fonsece se je vendarle pričel. Zlata doba kubanske glasbe, ki jo s svojim aktualnim projektom obravnavata Fonseca in njegov kvartet, nas je premamil od prvih bobnarskih udarcev Rulyja Herrere in tolkalca Andresa Coaya naprej in pozvani smo bili k ritmičnemu ploskanju. Zajel nas je čustveno intenziven glasbeni svet, ki ga premore kubanska godba, nastal iz prepredanja niti afriških, španskih, francoskih in karibskih prvin, pa čeprav je ob začetnih minutah igranja Fonseca deloval še nekoliko odsotno. Toda to se je brez obotavljanja hitro spremenilo. Čutili smo, da ga je glasba njegovih korenin predramila in ob njegovi bolj intenzivni prisotnosti se je celotna zasedba med seboj uspela povezati še bolj, kar se je izrazilo tudi v prisotnosti čedno invazivnega gruva.
Med poslušanjem smo slušatelji uspeli zagrabiti za zares vzdržljivo konkretnost zaigranega, ki ji je poveljevalo Fonsecovo udarjanje po tipkah klavirja. Z načinom igranja, ki je zaradi značilnega podajanja štime nakazoval na tisto jazzovsko, so nas glasbeniki zajeli v prav poseben tok in mu enakomerno in do konca koncerta dolivali kančke svoje široke palete razigranih pristopov. Še posebej dobro so delovali posamezni trenutki, ko so glasbeniki skupaj zapeli. Izpete besede so se podredile ritmu, mestoma je bilo prisotno tudi govorjeno petje, razni vzkliki pa so služili kot napovedovalci nemalo glasbenih vrhuncev, ki smo jih doživeli na četrtkovem koncertu. Ko je Fonseca zašel v bolj minimalistično zastavljene klavirske nastavke med solističnim intermezzom, ko so mu trilčki kar spolzeli izpod prstov, je celota delovala kot tista ta prava filmska glasba. Ob poslušanju Fonsece se nam je nemalokrat zazdelo, da na klavir igra štiriročno. Naenkrat smo lahko ujeli kopico raznolikih prijemov, tako vezanih, odskočnih ali pa položenih.
Z zadnjo skladbo in kasneje še z bisom so nas nadvse živahni glasbeniki, še najbolj pa razbujeni Fonseca, povabili na ples. Komolčenje med obiskovalci, ki so s tem drug drugega vabili k še zadnjemu dejanju prepustitve glasbi, ni trajalo dolgo, in prav ta plesni zaključek večera je nekoliko zabrisal zgodnejše negodovanje nejasnemu spletu okoliščin.
Dodaj komentar
Komentiraj