Različne lokacije, Ljubljana, 26. 5. 2017

Prvi nastop ljubljanskega dela festivala Druga Godba je letos pripadel glasbenici, ki je s svojim izrazom najbolj odstopala od drugogodbaških smernic. Organizatorjem lahko za umestitev norveške art pop provokatorke v program festivala sicer le čestitamo. Jenny Hval je po zadnjih dveh, predvsem med poznavalci izjemno dobro sprejetih solističnih ploščah, namreč postala redna gostja glasbenih dogodkov, najsibo tistih namenjenih glasbenim sladokuscem ali pa velikih festivalov namenjenih širšemu (indie) občinstvu. Verjetno se o tem, da je s svojo glasbo očarala tudi organizatorje Druge Godbe, ni treba spraševati. Bolj umestno pa je najbrž vprašanje, ali je šlo morebiti za poizkus, da bi z njenim angažmajem privabili novo publiko. Sodeč po razmeroma zadržanem odzivu ob koncu njenega nastopa se zdi, da se organizatorju to ni posrečilo. Morda Hval med domačim občinstvom preprosto ni dovolj prepoznavno ime. Morda je bila kriva nekompatibilnost njene glasbe s preostankom programa. Je pa hkrati res tudi to, da krhka, celo ezoterična glasba in zamaknjena, zadržana odrska prezenca norveške singer/songwriterke, že po svoji naravi pač ne pozivata k ekstrovertiranemu ekstatičnemu odzivu. Vsaj ne v scensko minimalistični podobi, kakršni smo bili priča tokrat. Ja, s seboj ni pripeljala plesalcev, igralcev in slikarjev, s katerimi svoje nastope pogosto spreminja v ekstravagantno, provokativno performativno umetnost. Na odru ji je družbo delal le dolgoletni sodelavec, elektronski producent Håvard Volden, zadolžen za zvočne podlage z motivi z lanskega albuma Blood Bitch, ki pa so v živo dobili značilno skandinavsko post techno podobo. Zamaknjeni ritmi, osupljive teksture ter jasna interpretacija, žametni glas in subverzivni razmisleki Hval so botrovali skoraj ritualistični izkušnji, obenem intenzivni, provokativni in preprosto lepi. O tem, kakšen vtis je Norvežanka pustila na ljubitelje drugogodbaških muzik, na tem mestu ne bomo ugibali. Resda bi si jo lažje predstavljali na kakšnem sodobnem elektronskem festivalu, je bil pa njen nastop tudi v tem kontekstu izvrsten uvod v nadaljevanje glasbeno pestre, vroče noči.

Zaradi bolj elektronskega kot pop koncerta Hval se je koncertni večer v Kinu Šiška nadaljeval v bolj logičnem scenariju od predvidenega. Ker je imel kitarist Inne Modje težave z letalskim prevozom, so organizatorji obrnili urnik in na oder Kina Šiške umestili Kondi Band, ki s svojo glasbo spaja sierraleonsko tradicijo in ameriško global bass estetiko. Osrednji član zasedbe je sierraleonski ulični mojster palčnega klavirja in pevec Sorie Kondi, ki se je na svetovnih koncertnih odrih znašel po tem, ko je njegovo glasbo pred desetletjem odkril ameriški elektronski producent in glasbeni aktivist sierraleonskih korenin Chief Boima. Za zasedbo, ki se ji v živo pridruži še tolkalec Will LV, pravzaprav velja nekaj podobnega kot za nastop Jenny Hval. Čeprav Kondi Band zaradi world music estetike vsaj na prvi pogled ne izstopa od večine ostalih glasb, ki jih slišmo na Drugi Godbi, je bila v živo poudarjena elektronika, sodeč po razmeroma medlem odzivu sicer solidno napolnjene velike dvorane Kina Šiška, očitno nekoliko pretrd oreh za dobršen del občinstva. Zdi se, da to preprosto ni našlo pravega stika s hitrimi elektronskimi ritmi, nekoliko boljšemu odzivu pa je, ko je stopil v ospredje s svojim glasom in spretno igro na palčni klavir, botroval Sorie Kondie. V teoriji nedvomno vzoren in spoštljiv primer sodelovanja zahodnjaških glasbenikov z afriškimi, ki ga je lepo zaokrožil tudi video posnetek Kondijevega in Boimovega srečanja, v praksi vsaj tokrat ni izživel vsega svojega potenciala.

Povsem drugačno razpoloženje je zavladalo na prvem petkovem koncertu na Metelkovi. Tam je v do zadnjega kotička napolnjeni Gali Hali nastopila turška pevka in ustvarjalka pesmi Gaye Su Akyol, ki so jo organizatorji napovedali  kot najnovejši biser carigrajske glasbene scene. Na prvi pogled precej pompozna napoved, ki pa je že po prvi skladbi dala vedeti, da ni izvita iz trte. Su Akyol je s svojimi vokalnimi sposobnostmi in zapeljivo prezenco povsem razvnela občinstvo, ki je skupaj z njo začelo prepevati celo refrene, hkrati pa smo skoraj pred vsako skladbo v angleščini slišali še kratek povzetek turških besedil, s katerimi pevka angažirano prevprašuje turško (politično) realnost. Tudi takrat, ko priredi kakšno klasiko anatolskega rocka, ko kar med komadom z nasmeškom duhovito pripomni »ta del, ki sledi, je posodobljen«. Ja, s svojo glasbo se Su Akyol močno opira na zapuščino turškega psihedeličnega oziroma anatolskega rocka, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja nastal s spojem turške folkovske in takrat popularne zahodnjaške rock glasbe. Po številnih ponatisih in kompilacijah anatolskega rocka v zadnjih letih se je ta glasba (spet) prikupila predvsem zahodnemu občinstvu, sodeč po izjemnem odzivu pa se dobro godi tudi sodobnejšim izpeljankam, kot jih goji Gaye Su Akyol s svojim bendom. Zdi se, da si je bila peterica tako rekoč usojena. Tako izvrstno uigranega benda vsaj na naših odrih ne srečamo pogosto. Čeprav imajo bržkone naštudiran vsak najmanjši detajl, je njihova igra pogosto videti kot nekakšen spontan jam session samih vrhunskih inštrumentalistov, ki v vsakem trenutku točno vedo, kaj sledi. Poudarek je na skupinski igri, ki ponuja naravnost idealno podlago glasu Su Akyol, toda štirje zorrovsko zamaskirani  inštrumentalisti so pri tem početju tako natančni, da ves čas lahko uživamo tudi v igri vsakega posameznika. Avanturistično kitarsko spletanje melodij, razpetih nekje med turško tradicijo in surf rockom. Eksotične, pogosto sci-fijevsko obravane sintovske linije klaviaturista. Neustavljiv gruv basa ali pa vratolomni ritmi. Teme in žanrski preskok, včasih kar med komadi, si sledijo s svetlobno hitrostjo, za nameček pa celoten nastop izpade še nadvse zabavljaško. Ja, dodatki/bisi so bili tako rekoč samoumnevni.