* foto: Aleš Rosa

Kino Šiška/Vodnikova domačija, 27. 5. 2018

V okviru sobotnega večera 34. edicije festivala Druga godba smo se najprej odpravili v Vodnikovo domačijo, kjer se je čez dan odvilo kar nekaj obfestivalskih dogodkov in aktivnosti. Proti večeru pa je bil tam predviden začetek koncertnega dela sobotnega programa. Festival Druga godba je trajal do nedelje in se je zaključil v Layerjevi hiši v Kranju, kjer je festival zaokrožil koncert tuareške ultraatraktivne ženske zasedbe Les Filles de Illighadad. Dan prej pa smo jih slišali tudi na razcvetenem vrtu Vodnikove domačije.

Les Filles de Illighadad preigravajo glasbo po izročilu ruralne tuareške glasbene tradicije. Izmed ducata trenutno širše znanih tuareških zasedb, tokratna zasedba izstopa, vodi jo namreč ženska kitaristka, ki je v skupini zbrala bližnje rojake in prijateljice. Les Filles de Illighadad so nastop otvorile enostavno – tri glasbenice so se usedle okrog avtentičnega tolkalskega instrumenta tendé, s spokojnim ploskanjem in udarjanjem so začele peti svoje intimne pesmi. Kasneje se je postavljenost z inštrumenti na odru nekoliko spremenila – ena izmed članic je v roke prijela stratocaster. Priključil se jim je še četrti član zasedbe – prav tako na električni kitari. V nadaljevanju smo uživali v dolgih kitarskih variacijah, ki so še dodatno popestrile njihovo že tako močno izrazno muziciranje. S tem nas je zasedba popolnoma ujela v svoj svet. Edina stvar, ki nas je sem in tja vračala v ljubljansko realnost, so bili mimo vozeči avtobusi, katerih hrup se je občasno oglasil iz ozadja.

Precej smo si v okviru letošnje Druge godbe obetali od nastopa Jamesa Holdna in njegove sveže ustanovljene zasedbe The Animal Spirits, ki nam je tako imenovanega wunderkinda techna predstavil v še eni novi vlogi. Na sobotni večer smo namreč imeli opravka s Holdenom kot sint dirigentom, ki je okrog sebe zbral štiričlansko tolkalsko-pihalsko zasedbo. Ob nedolžni deveti uri so začeli z nastopom, ki je vključeval skladbe z njihove aktualne plošče, in velika dvorana Kina Šiška se je smiselno napolnila s prizanesljivo publiko, ki je zlasti Holdna toplo sprejela, a žal je na koncu ostal vtis, da je veliko obiskovalcev ostalo nepotešenih. Recenzenti so lanski debitantski album te zasedbe opisovali predvsem z žanrsko oznako trance folk, a smo pri živi izvedbi, ki bi lahko res upravičila naziv, žal ostali precej daleč od kakršnegakoli transa. Bilo je lepo in nič ni bolelo – kar je očitno največ, kar so nam ti nastopajoči lahko ponudili tisti večer. Pri tej oceni pa le imejmo v mislih, da je sestav Holden in The Animal Spirits obrtniško gledano vendarle močan in da upanje na to, da se bo njihova sinergija sčasoma začela prelivati tudi med obiskovalce koncertov, ni povsem jalovo.

Verjetno eden izmed ekskluzivnejših nastopov letošnje Druge godbe je bil naslednji nastop domačega Olfamoštva. Ekskluziven zato, ker imamo zasedbo redko priložnost slišati v živo. Olfamoštvo je v tokratni desetčlanski različici zopet pokazalo, zakaj predstavlja eno boljših domačih skupin. Čeprav se ta nabor izkušenih glasbenikov redko zbere, je v živo zasedba delovala zelo koncizno in koherentno. Olfamoštvo k svojim poslušalcem prodira z močjo in takšno intenzivnost njihovega igranja smo čutili skozi celoten nastop. A Olfamoštvo ni le skupina glasbenikov. Njihova sporočila oziroma besedila Andreja Fona v ospredju predstavljajo ogromno mesto znotraj njihovega izraza. Naracija cilja direktno na rušenje svetovnega esteblišmenta. V takšni postavitvi je Olfamoštvo po kvaliteti nedvomno pariralo preostalim izvajalcem tokratne Druge godbe.

Sledil je morda najbolj izdelan in zanesljiv nastop večera v Šiški, nastop kolumbijskega tria Los Pirañas, ki so suvereno preigrali nabor avtorskih komadov in priredb lastnih lokalnih tradicij, tako iz tradicionalnega kot tudi rockovskega oziroma popularnega bazena muzik. Los Pirañas so izrazno poseben inštrumentalni sestav. Močna psych-rock podstat, podprta z izjemno tehnično podkovanostjo glasbenikov zagotavlja, da njihova cumbia kljub tehnični zapletenosti ostane plesna, sočna in mamljiva. Njihov nastop je bil suverena homogena celota, ki pa je morda kot dramaturški lok pustila preveč neizpolnjenih prostorov, počasi so se skladbe izkazovale z izjemno podobnimi vzorci, in tudi njihov koncert je utrpel nekaj malega škode zaradi ne-izjemnega obiska sobotnega večera Druge godbe, dvorana preprosto ni bila napolnjena in posledično se vzdušje ni zares razvilo v višave ekstaze, kakršne bi si v drugačnih okoliščinah lahko obetali.

Po eksplozivnemu nastopu skupine Los Pirañas se je mnoštvo razgretih teles spet preselilo nadstropje nižje, kjer je nastopil BeatMyth. Nadvse plesna različica hibridnega breakbeata, podprtega z live MC-janjem je že v prvih minutah nastopa poslušalce transformirala iz posamičnih stopicljajočih figur v kolektivno valovanje prostora Komune Kina Šiška. Igor Vuk in N'Toko, avtorja projekta, katerega prve izdaje segajo v leto 2009, sta tekom večera odvrtela raznolik nabor skladb, ki so povečini nastale v lastni produkciji, ušesa pa so morda v slišanem zaznala tudi kak remiks. Samo visokooktansko atmosfero live-acta lahko z gotovostjo pripišemo predvsem fuziji agresivnega, a vselej spoliranega sintovskega in ritmičnega playbacka z živim MC-janjem, ki je vsake toliko podvrženo raznim tehnikam procesiranja – večinoma s sprotnim nasnemavanjem in raznimi variacijami odmevov. Onkraj problematičnosti kvalitativne sodbe o izvirnosti takšnih nastopov se je kot močnejši adut zasedbe izkazal predvsem njun posluh za telesno ...