Gallusova dvorana, Cankarjev dom, 15. 11. 2015

Pretekle nedelje se je oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma odel v barve Burundija, v rdeče, zelene in bele pramene ter premene luči, ki je osvetljevala rdeče-zeleno-bele toge mojstrskih kraljevih bobnarjev, tolkalcev in plesalcev iz Burundija, ki davnim kraljem bobnajo že več stoletij, četudi v Burundiju kraljev že dolgo ni več. So pa, tako kot po vsem širnem svetu, taki in drugačni gospodarji, despoti in tirani: to afriško republiko spet pretresajo krvavi nemiri, od letošnje pomladi, ko je predsednik Nkurunziza iz stranke Narodni svet za obrambo demokracije napovedal kandidaturo za (prosto po opoziciji) protiustavni tretji mandat, nato julija na bojkotiranih volitvah zmagal, vmes se je zgodil spodletel prevrat, prej in potem pa so se dogajali in se še dogajajo številni, nasilno zatrti protesti.

Kraljevi bobnarji iz Burundija zdaj že mnoga desetletja ne bobnajo več kraljem, tudi tistim izpod kolonialne vladavine ne. Igrajo predvsem na mednarodnih odrih ter vse od konca 60. let, ko je vrtinec njihove pesmi bobnov zajel svetovna ušesa z Ocorine plošče, ter od začetka 80. let, ko so nastopili na prvem Womadu in zatem posneli še prgišče plošč, navdihujejo številne glasbenike, vzorčili ali povzemali so jih denimo Michel Bernholc, Joni Mitchell, Def Leppard, Echo and The Bunnymen, Bow Wow Wow, Adam Ant in drugi. Od tedaj do danes se je verjetno zamenjala kaka generacija ali dve, bobnarsko izročilo in veščina se namreč prenašata z očeta na sina, sinovi se posvetijo svetemu bobnu iz izdolbenega debla umuvugangome – 'drevesa, ki daje bobnom govor', kakor bi lahko prevedli ime – že v ranem otroštvu, od najstniških let naprej najboljši sinovi kraljevih bobnarjev in tolkalcev bobnajo na slavjih in obredju v domovini, na vsakoletno turnejo po svetu pa se odpravijo le najboljši najboljših mlajših in starejših sinov ter očetov. Tokrat jih je pot končno zanesla tudi mimo nas, že ravno prav ogrete, a še ne utrujene od turnejskih nastopov in popotovanj.

Na zgodnjih posnetkih jih plete pesem svetih bobnov petindvajset, nekje vmes enaindvajset, potem osemnajst, petnajst ... predsinočnjim na odru Cankarjevega doma jih je bilo hkrati na odru največ enajst ob osmih bobnih v polkrogu in devetem osrednjem, imenovanem inkiranja, odetem v burundijsko zastavo, na katerega sta pogosto udarjala po dva bobnarja in ob katerem so se verjetno po izročilu izmenjali prav vsi, vendar tega ne trdim zagotovo, saj so v pestrem plesnem gibanju ob petju in vzklikanju dokaj nepregledno krožili od bobna do bobna. Venomer je vsaj eden – včasih dva, tudi trije – poplesaval v notranjem polkrogu ter tako dajal bobnarjem ritem. Pravijo namreč, da v Burundiju ritma plesu ne dajejo bobni, temveč ples daje ritem bobnom.

Na prve tri bobne v polkrogu na levi, imenovane amašako, so ves čas bobnali, torej s palicami udarjali po opni v kontinuiranem ritmu, drugih pet, imenovanih ibišikiso, do desnega kraja polmeseca pa je izmenjevalo bobnarsko in tolkalsko funkcijo, s palicami so torej izmenično udarjali po opni in po lesenem trupu bobna, sledeč navodilom osrednjega bobna in plesa. Le sem ter tja so vsi bobni za hip postali izključno tolkala. V preciznem in uigranem energičnem toku so Kraljevi bobnarji napletali, tolkli in udrihali mogočen slavospev nevidnemu, neznanemu ali pa pozabljenemu vladarju, ki se je vrtinčil v nebo in napolnjeval avditorij z gromko melodijo in bučno harmonijo nekega davnega rituala plodnosti in prerojenja.

Res, kot je nastop napovedal gospod Benigar, to ni bil koncert, marveč ritual. Dvakrat po 35 minut dolg obred z odmorom se je sklenil z dvema krajšima dodatkoma, v prvem so si Drummers of Burundi med nenehnim igranjem in preigravanjem naložili na glavo od 20 do 35 kilogramov težke bobne ter po nekaj krogih odplesali in odbobnali z odra v zložnem fade-outu, ki se je še enkrat za hip dvignil v mogočno simfonijo iz zaodrja, najbrž ko so bobne odložili. Vrnili so se zgolj s palicami in v drugem dodatku zapeli a cappella. Škoda le, da Gallusova dvorana ni bila bolj polna, pravzaprav bi bila lahko ob predstavitvi te žive (nesnovne) kulturne dediščine glede na sloves in kakovost nastopajočih nabita do zadnjega kotička.