Gala hala, 20. 5. 2012

Ljubljano je že tretjič v zadnjem olimpijskem ciklusu obiskal eden unikatnejših predstavnikov metal scene. Dub Trio, trdokorni metalci iz Brooklyna, so že tretjič v Gala Hali zalivali svoje dub korenine, ki so se čvrsto oprijele ušesnega masla domačih audiofilov. Okoli sto teh romarjev-rokerjev se je odločilo vremensko težak dan končati v še težjem trikotniku metala, duba in nojza. DP Holmes, Joe Tomino in Stu Brooks jih v dance hallu prizorišča z odvrženim glasbenim materialom, ki ga je bilo za nekaj kamionov, niso pustili ravnodušnih.

Kaj reči, kar o njih še ni bilo izrečenega? Uigrana trojica obvlada svoje delo in iz nastopa v nastop delujejo vse bolj suvereno. Če so bili še na prvem nastopu pred tremi leti in pol pri nas videti nekoliko zadržani, so zdaj v slabi uri in pol brezkompromisno navdušili in zaslužili feedback publike, ki je bila na prvem koncertu pred leti, najbrž zaradi šokiranosti, dokaj hladna. Verbalno Dub Trio še vedno ne koketira s publiko, saj so akterji popolnoma profesionalno skoncentrirani na glasbo, na plodove svojih domišljij. Predvsem bobnar Joe Tomino - za katerega se mimogrede lahko vprašamo, ali gre za človeka ali hobotnico - živi v svojem filmu. Njihove besede so zvoki, same besede so odveč. Misija tokrat je bila predstaviti še topel in hrustljav lanskoletni četrti studijski album IV, ki so ga zaigrali z dvotretjinsko večino. Izpustili so le dva daljša komada. Mnogotere studijske trike dub repertoarja, ki ga je sicer na vsaki plošči vse manj, a tako kot na koncertih v ravno prav odmerjenih začimbnih količinah, nadomeščajo v živo z raznovrstnimi pedali, delayi, semplerji ter drugo efektno drobnarijo iz čarovniškega klobuka glasbene tehnike. Kljub temu in dobremu ozvočenju domačega porekla pa se vseh ne da nadomestiti.

Kakorkoli, zdi se, da je dub vse bolj le še okrasen pridevnik v imenu in distinktivno obeležje benda, saj v ospredje prehajajo trši zvoki. Pomirjujočim podzemnim dub vodam več ne uspeva zajeziti vroče krvi kovinsko razparane kitare in pobeglih duhov hardkora ter sludge metala. Navite kitare se v divjih sanjah stopnjevalno približujejo vrhuncu, Sigur Ros se prelevijo v Pronge, izstrelitev space shuttla pa je tako bučna, da iz svojih lukenj ne upajo pokukati niti mogvaji niti ostali gremlini, sicer vajeni glasnih habitatov. Nevihto širijo ometu nedolgo tega prenovljenega prizorišča neprijazni mega sub bass momenti, ki jih loviš v pločevinko toplega piva in ki tenstajo drobovje ter vodijo h kolapsu notranjega sistema. Izkušnjo podkrepijo sirene zavijajoče intervencijske kitare someščanov Sonic Youth, izza dimne zavese komada Jog On pa se skrivajo Bad Brainsi. Za balzam poskrbijo krautrokovske zvočne ekshibicije na klaviaturah in semplerjih v izdihljajih nekaterih komadov in priložnostnih, a  izjemnih liričnih momentih. In tako v krog. Če komu ustreza, lahko tudi v Russian Circles. Za nekatere so vrhunec koncerta dubčine, kot komad Drive By Dub, edini, ki je prezentiral prvi, najbolj dubovski album Exploring the Dangers Of. A dejstvo je, da Dub Trio najbolj ožigosa publiko z atmosferičnimi, dream nojz post rokerskimi komadi, kot je bil recimo nepogrešljivi Felicitacion z odličnega, na koncertu obilno zastopanega predzadnjega albuma Another Sound Is Dying, s katerega smo slišali še pikiranje os na Swarmu, Bay vs. Leonard in zgodnje soundgardnovski težko riffovski Who Wants To Die. 

Za bis je zadostoval le en komad – Words. Instrumental kakopak, saj so vsi komadi brez tokrat nepotrebnih besed. Najavljen kot verzija Careless Whispers na način šefov kuhinje Dub Tria, v katerem Georga Michaela niti lastna mati ne bi prepoznala!