Orto bar, 30. 10. 2017

Skoraj točno eno leto po lanskem tehnično death metalskem halloweenu se je v Orto baru znova zgodil death metalski ritual pred dnevom mrtvih. Zelo lično naključje – če v njih verjamemo. Kolektiv Dirty Skunks je v Slovenijo pripeljal še eno izmed odmevnejših aktualnih turnej oz. bolje rečeno turnejo, s katero se ni bilo za zajebavat. The Wrong Tour to Fuck With, kakor je bila ta poimenovana, je na osvajalski pohod po Evropi vodila kultni ameriški trio Dying Fetus, lajnap pa so okrepili še kanadski Beyond Creation ter avstralska benda Psycroptic in Disentomb . Za tak obred je bilo seveda smotrno pričakovati veliko število privržencev težkometalskih zvokov, a  romanja, kakršno se je pripetilo, verjetno ni pričakoval prav nihče. Res je, da so Dying Fetus ime, ki je znano slehernemu ljubitelju brutalnega death metala, vendar tudi skupine, ki so jih pripeljali s seboj, uživajo res ogromen ugled, kar je bilo očitno že ob pol osmih, saj je bila pred vhodom v Orto že vsaj desetmetrska vrsta.

Večer so odprli avstralski brutalneži Disentomb, ki si jih je marsikdo ogledal s kakšno skladbo zamude, nekateri pa so jih zaradi malenkost poznejšega prihoda in ogromnega navala žal verjetno celo zamudili. Če upoštevamo dejstvo, da so bili prvi bend večera, je bil njihov nastop res nadstandarden. Zelo nasičena in težka zvočna slika, ki sloni na izjemni tehnični podkovanosti in razgibanih kompozicijah, služi izključno ustvarjanju dušečega vzdušja. Tehničnost uporabljajo zgolj kot sredstvo za utopitev poslušalca v širši mračno kaotični ambient, ki te kot obnemelega počasi vleče navzdol. Disentomb so kot nalašč nastavili razpoloženje za sledeči nastop.

Nasledili so jih Beyond Creation, bend, ki je ravno lani Slovenijo obiskal prvič. Če jih kdo takrat ni utegnil videti, so poleti nastopili v zgornji dvorani Orto bara, tokrat pa so nas razveselili že tretjič v enem koledarskem letu. Bend, ki  na turnejo s seboj vzame skupino, kot je Beyond Creation, mora biti res prekleto samozavesten, saj gre za zasedbo s slovesom enega izmed najbolj točnih in uigranih tehničnih death metalskih kolektivov na planetu. Kot smo od njih že navajeni, so nam tudi tokrat postregli dozo brezhibnosti. Kljub temu, da so se  v malenkost nerazločnemu zvoku izgubili kakšni detajli, predvsem basovski, ki njihove kompozicije kljub vsesplošnemu temačnejšemu vzdušju vseeno rahlo poživljajo, je bil ambient skladen s prvim delom večera. Pohvalimo jih lahko tudi za izbor skladb, saj so poleg obveznih klasik v set listo vključili še komade, ki jih  na predhodnih turnejah niso preigravali, upamo pa lahko, da bodo do naslednjič že imeli tudi svež studijski izdelek.

Sledil je nastop, od katerega si je recenzent verjetno največ obetal, predvsem zaradi tega, ker Psycroptic že nekaj let niso nastopali na naših tleh in jih še ni utegnil videti v živi izvedbi. Pričakovanja so bila zmerna, saj je prekositi Beyond Creation za veliko večino bendov nekaj nemogočega, a Avstralci seveda niso od muh oz. bolje rečeno niso kar nek bend, saj jim je uspelo izvesti verjetno najbolj suveren nastop večera. Ocena je seveda zgolj subjektivna, ampak v vsem od zvoka, izbora skladb, strukturiranosti nastopa do samega stika s publiko so res blesteli. Setlista je bila sestavljena predvsem iz novih skladb, užitek pa je bilo gledati, s kakšno lahkoto in veseljem so odigrali že skoraj petnajst let star komad The Colour of Sleep. Brata Haley se zelo dobro starata in očitno jima je povsem jasno, kako še nadalje preobraziti in nadgraditi tasmanskega vraga z imenom Psycroptic ter ob tem ohraniti tisto, kar zvok skupine dela popolnoma edinstvenega.

Če pa obstaja nekdo, ki sploh ne kaže znakov staranja ter v tem ohranja večno mladostno virtuoznost in svežino, je to gotovo John Gallagher, vodilna sila ameriškega tria Dying Fetus, ki se zadnjih nekaj mesecev ponaša z novim albumom Wrong One to Fuck With. Kje sploh začeti in kaj sploh še povedati? Lahko že z dejstvom, da so po vsej verjetnosti razprodali veliko dvorano Orto bara. Seveda nimajo več česa dokazovati, ampak zelo drzna izbira predskupin je njihov nastop naredila še toliko boljši. Sprehodili so se skozi star material in nam pokazali predvsem sodobno plat benda, ki se je pričela s pridružitvijo novega basista Seana Beasleya in kasneje še dodatno tehnično nadgrajevala po albumu Descend Into Depravity in z vstopom bobnarja Treya Williamsa, ko so se dokončno ustalili v trenutni zasedbi. Ko človek prvič vidi Dying Fetus v živo, kar ne more verjeti, da na odru stojijo zgolj trije glasbeniki. Njihov rušilni brutalno death metalski zvočni vihar ne kaže, da bi v kratkem lahko začel slabeti in nov album je dokončno odpihnil še zadnje dvome. Ni kaj, z Dying Fetus se res ni za zajebavat.

Stari ali mladi, vsi po vrsti so se prikazali v najboljši luči, v poštev moramo vzeti tudi to, da so skupine pred tem koncertirale že dva tedna. Ni občudovanja vredno to, da dosežeš nivo, ko lahko odigraš eno izmed slišanih skladb, niti to, da lahko brezhibno odigraš celoten koncert. To, kar dela te glasbenike tako spoštovanja vredne, je dejstvo, da lahko še tako kompleksno glasbo preigravajo iz dneva v dan na dolgih turnejah ter hkrati ostanejo popolnoma prizemljeni in pripravljeni vzeti si čas za vsakogar, ki bi do njih pristopil.

Star ali mlad, metal je živ, zdrav in v odlični formi ...