Kino Šiška, 22. 4. 2017

Sobotno večerno dogajanje je v Kinu Šiška obetalo zaokrožen tematski večer, posvečen glasu ulične poezije oziroma hiphopu nasploh. Pred napovedovanim poznovečernim koncertom Eda Maajke in njegovega novega benda se je v prostorih med šišenskimi bloki  odvil še mini koncert v sklopu predstavitve pesmarice slovenskega rimoklepaštva z naslovom Ti si čist normalen. Ob svojih uvrstitvah v antološki izbor tekstov slovenskega rapa so izbrana besedila v a capella izvedbi odrepali Klemen Klemen, Kosta, Valterap, Doša in drugi. Ravno Doša je ob izidu svojega danes praktično kultnega albuma Memento Mori decembra 2010 publiko ogreval pred zadnjim šišenskim nastopom drugega vrhunca večera, Eda Maajke in njegovega benda.

Eden od pionirjev balkanskega hiphopa, ki ima za seboj pet albumov in očitno pripravlja še šestega, je v Ljubljani vmes seveda večkrat koncertiral, a vselej v družbi pajdaša DJ Soula. Tokrat se je vrnil s prenovljenim, sveže ustanovljenim bendom, v katerem so imena vsaj tako zveneča kot v prvem, malce bolj funkersko usmerjenem Osmićevem projektu. Na odru šišenske Katedrale so se mu pridružili kalifornijski kitarist Yogi Lonich, klaviaturist Toni Starešinić, Mario Rašić z basom in Mirsad Dalipi za bobni.

Krepko čez deseto so nastopajoči ob prisrčnem pozdravu publike le začeli z igranjem na odru do kakih dveh tretjin polne Katedrale. Edo je v preteklih letih tehtnico svojega fokusa nagnil na stran družbenokritičnega in temu primerno s komadoma Panika in No Pasaran tudi uvedel svoj včerajšnji nastop, nadaljeval pa z že preizkušeno recepturo nekaterih svojih največjih hitov v novih preoblekah in podobno nadaljeval skozi celoten koncert, nastopajoči pa so publiki ponudili tudi štiri komade novega, še ne slišanega materiala.

Sicer pa smo hitro opazili, da je zvok Edovega novega benda malce trši in precej širši kot v predhodni inačici. Poleg občasnih izletov v popolnoma rockerska nažiganja se je bend s komadi, v katerih aranžmaji dovoljujejo malce več svobode, spustil v križanje Edovega govoričenja z bogatimi zvokovnimi atmosferami. Z različnimi brejki, solažami in drugimi medsebojnimi interakcijami so člani benda postopoma prikazali razloge za visokoleteče besede, ki jim jih Maajka vseskozi namenja. Za bobni je gospod Dalipi ves čas ohranjal napetost, pa naj bo to v rockovskih, funkovskih, jazzovskih ali pa celo dubovskih in ska aranžmajih. Prek močne in po zaslugi basista Rašića hkrati tudi melodično zanimive ritmične podlage pa sta v konstantno spreminjajočih se zvočnih oblikah drvela Lonich s kitaro in Starešinić s klaviaturami.

Če se dotaknemo še emsija samega, mu razen rahle nenatančnosti ob nekaterih prehodih ni bilo kaj očitati. Edo je še vedno izjemen klepetač z izjemnim flowom. V nekaterih komadih je v kombinaciji z Dalipijevim bobnanjem kljub prehladu še vedno dosegal znani nivo, s katerim se je povzdignil med starešine balkanskega hiphopa.

Seveda pa tudi na tem koncertu ni šlo brez Edove značilne energije, mešanice bosanskega humorja in samoironije, govorjenja o zares različnih tematikah, od kvalitete ljubljanske gandže do izkušenj iz svojega novega bloka v centru Zagreba. Edo je duhu časa primerno noto namenil tudi svoji družbenokritični oziroma antidiskriminatorni drži. Če so glavne odlike zadnjih Edovih ljubljanskih koncertov bila predvsem vzdušja, recimo na napolnjenih ulicah okoli ljubljanskega Bikofeja ali pa ob klubskem rešetanju s Frenkiejem v Gala hali, je njegov koncert tokrat postregel s precej širšim kontekstom Maajkine kreative. Podlage oziroma kompozicije, ki jih je Edu ob popolnem upravičenju renomeja serviral izjemno podkovan bend, pa so koncertno izkušnjo Eda Maajke absolutno dvignile na višji nivo in ponudile več kot običajni dejt med Edom in ljubljansko publiko ter spremljajoči sprehod skozi največje uspešnice. Videli in slišali smo torej veliko več kot običajen, izključno hiphopovski koncert in dobili novo potrditev teze o vedno zanimivem repanju ob živi podlagi. Besedila, forme in zvok  slišanih novih komadov pa hkrati dajejo slutiti, da Edo še ni izpeljal zadnjega poglavja v svojem glasbenem razvoju in da gre novi album pričakovati z visokimi standardi ter v luči malce drugačnih zvokov.