Channel Zero, 27. 2. 2015

Zadnji petek v februarju je bil v klubu Channel Zero na Metelkovi posvečen vizionarskim pogledom starih mojstrov. Glasba napoveduje distopično prihodnost. Razpad družbe in opustitev človeškosti v zameno za sobivanje z mehanskimi stvori električnih impulzov. Stanje duha, ki se je rodilo v Detroitu po razpadu tamkajšnje avtomobilske industrije, še danes navdihuje mlajše generacije techno producentov. Brez tega prvega vala elektronske plesne glasbe, ki je sprožil verižno reakcijo novih žanrov, bi danes klubi verjetno zgledali precej drugače.

Bogata zapuščina ni le še vedno aktualna, ampak tudi precej dejavna pri definiranju novih odklonov klubske glasbe oziroma glasbe, ki je zgrajena okoli repeticije slojev ritmičnih vzorcev. Večer Elektrolize se je pričel z odkritim priklonom najbolj zgodnjim producentom detroitske scene, kjer med vinilkami ni manjkala niti uspešnica Clear projekta Cybotron, enega izmed aliasov Juana Atkinsa. S surovim uličnim gruvom, kjer se korenine techno glasbe križajo s hip hopom, je DJ Le Chocolat Noir začel noč precej dostopno. Na začetku so se tako na večino časa praznem floru prvi obiskovalci lahko začeli ogrevati. Oba DJ-a pred Kroupo, Le Chocolat Noir ter Ocular, sta vrtela z vinilnih plošč, komade sta večinoma tudi v celoti zavrtela. Torej miksanje ni bilo hektično in je tako pripomoglo k vživetju v ta specifičen stil plesne glasbe. Za razliko od sodobnejših plesnih tračnic starejši izvodi niso bili toliko prilagojeni vrtenju in miksanju in na splošno vsebujejo strukture, sposojene iz preostale popularne glasbe. Zaradi tega imajo ponavadi tudi nekakšno zgodbo, ki jo sodobnejši producenti pri svojih izvodih večinoma zanemarijo. Prav tako je težko poustvariti napetost, ki v zgodnjem elektru zelo prezentno gostuje med vzorci bobnov in v arpeggiote razloženimi melodijami. Poleg te napetosti so tu še zvočne kulise ambientalnih sint vložkov, ki se v glasbi pojavljajo že od začetka analogne sinteze zvoka. Rezultat je glasba, ki je precej ozko definirana, a vseeno težko poustvarjena. Potrebno je ponotranjiti nekatere notranje eksistencialistične probleme ali biti vsaj malo fasciniran nad tehnološkim napredkom in pospešeno odvečnostjo človeških sposobnosti pri opravilih, kjer vedno bolj prevladujejo roboti.

Christianu Kroupi, osrednjemu akterju večera, to nekako uspeva. Zavestno ali ne se na izviren način dotika sporočil svojih predhodnikov. Slišalo se je, da je veliko časa vložil v poslušanje dela svojih predhodnikov, sodobnikov in glasbe na splošno. Medtem ko je pri mlajših producentih vse prevečkrat razlog za povprečnost zanašanje na preizkušene zbirke zvokov, najsi gre za sinte ali ritem mašine, pri Kroupi skladbe bazirajo na skrbno izbranih in obdelanih semplih. Po zelo produktivnem preteklem letu je tokrat v Channel Zeru predstavil podobno zbirko svojega dela kot na nedavnem festivalu Ment v klubu K4. Njegov pregled je vseboval tako bolj počasi razvijajoče se drone skladbe kot tudi bolj artikulirane elektro polnilce plesišč. Slednje skladbe so ponujale obilico rezkavosti, ki se dogaja na ozkih točkah kričeče resonance, ki jo večinoma slišimo pri obdelavi 303 bas mašine. Ta je v družbi podvodne doze reverb in delay efektov po vzdušju na momente povlekla na tematiko kultne skupine Drexciya. Kroupa je proti koncu svojemu pregledu dodal tudi skladbe, ki imajo v ospredju vokalne semple, in se tako za trenutek oddaljil od prevladujoče tematike večera. Vseeno pa je bil pri vsem, kar je predvajal, prisoten njegov pečat izbora in koordinacije posameznih elementov znotraj skladb. Edina stvar, ki mu jo gre očitati, je, da svojih stvaritev ni miksal in tako ni poskrbel za neprekinjen tok gibanja v publiki. Vse skupaj je izpadlo kot predstavitev njegovega dela, ki je na domači sceni, in do določene mere svetovni, precej sveže. A ko se postavi dotično glasbo v kontekst kluba, kamor ljudje pridejo plesat, je upravičeno pri predvajanih skladbah pričakovati tudi nekakšno rdečo nit. Ta je Kroupi manjkala.

Med tem, ko je Christian zaključeval, se je na plesišču že dodobra nabralo obiskovalcev, ki so se tekom večera utekli v izbrane ritme selektorjev. Na plesišču je bilo ravno dovolj prostora za tiste malo bolj eksplozivne plesalce. Večer sta nadaljevala DJ Xed, Gumitwistov Tha Disko Don, ki pod psevdonim The LSD Anarchist že nekaj časa izdaja na Chili Space kompilacijah. Kot izkušena DJ-ja sta na gramofonih poskrbela za prej odsotno neprekinjeno zlivanje plesnih tračnic. Z Xedom se je tematika spet bolj ozko skoncentrirala na korenine detroitske techno glasbe in nekoliko oddaljila od kinematografskega aspekta nekaterih Kroupinih skladb. Zaradi vrnitve k osnovnejšemu pristopu k plesni glasbi je tudi na plesišču postalo malenkost bolj migajoče. A deloma tudi zato, ker je bilo veliko obiskovalcev med nastopom mladega producenta bližje vlogi poslušalca kot plesalca.

Za konec je Tha Disko Don poskrbel še z malo bolj melodično polnim setom, a stilno vseeno v skladu z večerom. To je prineslo dobrodošlo svežino in oddih od načeloma precej neusmiljeno robotsko hladne glasbe. Glasbe, ki še vedno družbeno kritično kroji distopične vizije ne tako oddaljene prihodnosti.