Festival Elevate @ Orpheum, Gradec, Avstrija, 1. 3. 2019

Med 27. in 3. februarjem se je v avstrijskem Gradcu odvil festival Elevate. Kot smo do sedaj že vajeni, je ta ponujal bogat, raznovrsten program, a žal človek ne more vsega imet in tako se je tudi avtorica tega besedila udeležila zgolj enega izmed imenitnih dogodkov, namreč koncerta zasedbe Sunn O))), solistke Puce Mary ter avdiovizualnega performansa umetnika Robina Foxa.

Čeravno se zdi, da ste za kakšno od navedenih imen slišali večkrat kot za drugo, moramo takoj povedati, da so se našteti izvajalci po zanimivosti in intenzivnosti nastopov tokrat pravzaprav znašli v precej enakovrednem položaju, čeprav njihove muzike niso zares očitno sorodne.

Že v uvodu večera je Robin Fox nakazal, da se v Gradec ni prišel le pokazat, prišel nas je popeljat v magični svet svoje umetnosti z laserji, sinhronizirane z elektronsko glasbo. Robin Fox je eden vodilnih avstralskih umetnikov s področja avdiovizualne umetnosti, v zadnjem obdobju pa je znan predvsem po svojih performansih, ki so osnovani na spajanju zvočnih kompozicij ter laserskih žarkov v prostoru. Ko enkrat iz prve roke doživiš tak njegov performans, postane težko ocenjevati posamezne komponente tega kar umetnik počne. Laserske krajine brez zvočnih kompozicij ne bi bile zares osmišljene, velja pa tudi obratno. Ko se je zvok prosto širil po prostoru in se odbijal od sten, so laserski žarki ves čas upodabljali jasne kote in smeri. Od nizkih tonov so se lahko  stresla tla in od vseh vibracij nas je lahko ščegetalo v trebuhu, a ko nas je laser potegnil v svoj jasno izrisan svet, se je prav vse spet postavilo na svoje mesto. Hkrati je treba poudariti, da so bila tako usvarjena doživetja izredno dinamična, tako v zvočnem kot tudi vizualnem smislu. Od rezkih, hitrih piskov in pokov se je zvok kaj hitro premaknil vse do tistega, kar se zgodi, ko streseš pokalice v usta in kar naenkrat vse prasketa. Skratka, Fox nas je zapeljal na en povsem soliden izlet.

Precej točno po uvodnem nastopu je na oder stopila danska princesa scene power electronics - Frederikke Hoffmeier alias Puce Mary. V podobni maniri kot že prej Robin Fox je oder dominirala kot postava za svojo mašinerijo sintetizatorjev zvoka, skrita v poplavi razigranih luči ter v igri z eno novo spremenljivko, svojim vokalom. Zvok, ki je udarjal usklajeno s svetlobnimi žarki, ki so presevali zadimljen prostor, je bil nenavadno pomirjujoč. Bil je sicer nekoliko ambientalnejši od tistega, ki smo ga vajeni na studijskih posnetkih, vendar je v tistem prostoru povsem dobro deloval.

Puce Mary z vsakim svojim nastopom zvok organsko razvija, kar vnaša veliko smisla, preigravanje vselej enega in istega nareč kmalu postane dolgočasno. Kljub temu da je kdo v občinstvu morda pričakoval šolsko izvedbo njene zadnje plošče The Drought, taki poslušalci ne bi smeli biti pretirano razočarani, Puce Mary namreč z vsakim zvokom, ki ga proizvede, za seboj pusti podobno močan pečat ter sporočilo. Njen nastop je deloval kot zaslepljujoča luč, v katero kar ne moreš ne zreti.

Nenazadnje pa, kaj lahko povemo o nastopu zdaj že kultne zasedbe Sunn O)))? Ameriški mogotci so tokrat na Elevate pripotovali do nas v okviru turneje Let There Be Drone, njihove prve evropske turneje po letu 2016, bil pa je to tudi njihov tokrat ekskluziven nastop znotraj meja Avstrije. Ja. To. Je. Nekaj posebnega.

No ja. Kot je že v navadi, so v prostor najprej vpihali veliko dima, takoj zatem pa so se kot strela z jasnega na odru pojavile prve silhuete. To so bili seveda Stephen O’Malley, Greg Anderson in neimenovani gostujoči basist. Kot lahko uganete, so z odra izvedli točno tisto, v čemer so najboljši: podajali so si en sam akord, tako naglas, kot le gre. Pred zidovi ojačevalcev so počasi, a vztrajno gradili nove zidove najhujše sorte, takšne, pred katerimi se lahko zgolj zamislimo. Koncert, ki je sicer trajal gotovo več kot polno uro, je mineval, kot da bi trajal v večnost. Akord je obstal in ni kazalo, da ga kaj lahko utrudi. Akord je potoval, od kitare ... do kitare ... in nazaj k basu.

Ko smo si v prvih vrstah že skoraj obglodali kolena, ker se je hkrati dogajalo vse in nič in nikakor ni kazalo, da se bo nastop končal, sta se zasedbi na odru pridružila še dve silhueti za sintetizatorji: ena je bil menda Tos Nieuwenhuizen, ki zdaj poleg Grega in Stephena že tvori redno zasedbo Sunn O))). Najhuje ali najboljše ob tem koncertu je dejstvo, kako gre za izkustvo celotnega telesa: en akord morda zveni monotono, a vzporedno učinkuje na veliko ravneh hkrati. Če ste se kdaj spraševali, kako bi lahko izgledale vice in kako bi bilo tam večno čakati, je obisk koncerta zasedbe Sunn O))) morda prava izbira za vas. Enako tudi, če vas je strah, da bi postali apatični. Na koncertu Sunn O))) bi namreč gotovo nekaj začutili ...

Vse mine in včasih to ni slabo.