Channel Zero in Gromka, Ljubljana, 24.–28. 10. 2022

Minuli teden smo na Metelkovi preživeli še en dogodek poezije, ki pa v slogu ignorovske tradicije in aktualnih nenapisanih zahtev po zvočni performaciji ponovno ni bil zgolj pesniški dogodek. Poleg serij kolumn ter takšnih in drugačnih pesniških izrazov, predstavljenih na suho, se je v sklopu šeste edicije festivala Ignor, posamično in v sodelovanju s pisci poezije, spet predstavil tudi zajeten izkupiček zvočnih in glasbenih ustvarjalcev. 

Ignoriranje se je tokrat raztezalo od ponedeljka, ko je v klubu Channel Zero žuborel čutni naboj spomina na kak glasbeni plesni karneval, katerega ostaline so se v atmosfero dvigale prek zvočne poezije, pa vse do petka, ko je ta razpadla v premierno bizarnico novega lokalnega projekta We Sit On Chairs, predstavljenega v klubu Gromka. V duhu tega nastavka se bomo tokrat za malce dlje ustavili pri zvočni poeziji, ali raje – poeziji zvočnosti, malo manj pa pri neodvisnem literarnem polju, čeprav ne smemo zanemariti njune medsebojne napetosti, v ožjem in širšem smislu zaobjete v sami konstrukciji festivala kot prostora, kjer se srečajo tudi starejši in mlajši ustvarjalci. 

Pa potujmo na začetek, ki je bil verjetno zanimiv za različne tipe posameznikov v občinstvu, saj je pesnike in glasbenike ter njihova dela, vključena v ponedeljkov program, postavil v nov kontekst. Ciljamo torej na poslušalce, ki se udeležujejo klasičnih pesniških večerov, in tiste, katerim takšna umetnost ni najbližja, pa so se na dogodku vendarle soočili s klubsko glasbo in slišali, kako se ta prilega ali podreja besedi ter obratno. Precej spontano so torej za potrebe večera moči združili ustvarjalci elektronske glasbe in pesniki. Shekuza v sodelovanju s Tiborjem Hrsom Pandurjem, Nitz z Ano Pepelnik, dvidevat z Nežko Struc in Raketa z Uršo Majcen. Pri večini nastopov je glasba odigrala predvsem spremljevalno vlogo in je torej kot taka obogatila besedne igre ali pripovedi ter namerno ali ne spreminjala vzdušje pesmi. 

Predvsem pa je recenzentkino pozornost ujela glasbenica dvidevat, ki je, podobno kot je to lani na projektu Poetrix storil Jaka Berger, situacijo povzročila s tem, da je Nežkin glas uporabila kot upogljiv element znotraj zvočno-prostorske časovnosti. Glasbenica je pesničino glasovno interpretacijo namreč že predhodno pripravila, zato ji je ta služila kot še en zvočni element, s katerim sta se obe ustvarjalki igrali v živo pred občinstvom. Pesnica je torej komunicirala z lastnim odmevom, ki je bil v tem kontekstu v domeni glasbeničine interpretacije zvočne krajine, ustvarjene s tehniko povratne zvočne zanke. Občinstvo pa je najbrž komuniciralo z njuno simbiozo, ki smo jo tako kot recenzentka v na primer drugem odstavku zapisanih aluzijah na ostanke nočnega plesnega življenja lahko pohabili z lastnimi psihotičnimi projekcijami. Zvok je torej besedo uveljavljal ravno s tem, da jo je odvzel tisti, ki jo je prvotno izrekla, kar se denimo odslikava v točki avdioizdelka, ko besedo »tišina« preplavi zvočna jakost.

Interpretacija o rejverski izkušnji, ki ni neodvisna od prostorskega konteksta, je sicer najbolj izstopala v nastopu Rakete v kombinaciji s srdito poezijo Urše Majcen. Ta je kljub začetni negotovosti o njuni zmožnosti združitve zaživela skozi plesno ritmiko klubske glasbe in naslikala prizor notranjega doživljanja neke udeleženke plesne zabave, na njen lingvistični kognitivni aparat pa je udarila sila dionizične elektronike. V primerjavi s tem sta bila Shekuzin in Nitzev nastop kot nekakšno sanjavo pribežališče onkraj zahtevnega življenja znotraj kulture in sodobnega hrupa žarometov. 

Na festivalu pa so se poleg omenjenih glasbenikov na primer znašli tudi 08080 s spretno modulacijo zvočne slike, Warlord Chipmonk, ki ga je bila recenzentka sicer primorana izpustiti, ter Marka San in raperka Fraw Blanka v skupni samozavestni postavi. Pa Blaž Božič z zvočno poezijo projekta SsmKoSK, ki v nasprotju s početjem mnogih nastopajočih pesnikov in pesnic na Ignoru – torej z družbenokritično besedo iz pozicije žrtve, fašizmu besedo odvzema s svojo grindcore razfukancijo, ter navsezadnje avdiovizualni kolektiv Marta Fakuch. 

V slednji avdiovizualni kolektiv se je nedavno tega vključil še pesnik Sergej Harlamov, ki znotraj benda sicer izgubi nekaj svoje tipične pesniške drže, saj njegove besede niso artikulirane dovolj razumljivo, a namesto tega okoli njega kot središčne točke pesnikovo čutno doživljanje zaživi skozi druge medije – računalniško generirane vizualije Line Rice in zvočne odtise glasbil. Marta Fakuch je tako prostor, kjer se pesnikove besede raztapljajo v tiste abstraktne podobe, ki jih morda slutimo tudi v pesnikovi najnovejši zbirki Hypomnemata, ki je pred kratkim izšla pri Ignorovi založbi Črna skrinjica. 

Zadnji dan pa je gledalce in poslušalce po klasičnem plazu kiksov, ki so prepotrebni, da je Ignor res ignorovski – torej zamujanj, vmesnih improvizacij in Kobanovega zabavanja gostov med večerjo, ki se še ni iztrgala svoji surovosti, brezdvomno oživel projekt cirkusantov Eme Herlec in Tjaža Juvana, ki sta skupaj tvorila sklepni presežek festivala, nekakšno kartografijo ignorovske povezane nepovezanosti – novonastali duo We Sit On Chairs. Ta je zvočnim, glasbenim in besednim aspektom dodal še telesnega, tehnologiji pa poleg resnih razsežnosti še izjemno duhovitega. V nasprotju z mnogimi mladimi pisci je Emina poezija gnetla nesmiselne besede in jih potisnila do svojih skrajnosti, ki so se artikulirale preko različnih modulacij glasu, za katere je z uporabo softwarovskih efektov poskrbel Tjaž. 

Performerja sta skakala po odru, plezala eden na drugega, žonglirala s keglji, ki so bili hkrati tudi mikrofoni in proizvajalci zvoka z gibanjem. Medtem so besede dobesedno padale na odrska tla, umetnika pa sta počela vse drugo kot sedela na stolih in se zgražala nad krutostjo družbe ter turobnostjo življenja. Prej bi lahko rekli, da sta krutost pervertirala s pretirano in najbrž nenamerno, a izjemno komično imitacijo tistih, ki krutost afirmirajo skozi lastno pozicijo žrtve, namesto da bi se tako kot onadva pozabavala z iskanjem alternativnih, osvobajajočih načinov izražanja. Če poezija zadnje čase preveč pogosto ostaja banalna in naivna, brez uvida ali izrabljanja lastnih podzavestnih vzgibov, je njuna podzavest pljuskala po celotni dvorani, torej delovala, kot bi rekel Tomislav Vrečar – na štrbunk. 

Vsekakor njun nastop ni bil edini vreden takšnega hvalospeva, a materiala je pač preveč, da bi na tem mestu pod drobnogled postavili vse. Ignor ostaja platforma, ki predvsem mladim vliva motivacijo za nadaljnje ustvarjanje in nudi prostor tudi najdrznejšim idejam, pogosto sicer mimo bistvene komponente – besede same. A morda se rešljivost kočljive situacije skriva ravno v tem, da moramo zagrabiti za tisto, kar nas trenutno najučinkoviteje vozi po imaginarnem in čustvenem … Morda skozi transformacijo telesne performativne drže, dobesedno zmožnost dotikanja drugih in glasbo, ki ji včasih uspe oživeti celo najbolj zbanalizirane, ponavljajoče se in/ali nesmiselne besedne rabe.