Cukrarna, Ljubljana, 2.–4. 10. 2024

V prestolnici je četrto leto zapored v Cukrarni potekal festival elektronske glasbe in filozofske diskurzive – festival Indigo. Letos je potekal od srede do petka, kar nam je zaradi časovne stiske preprečilo, da bi si ogledali težko pričakovane nastope domačega avdiovizualnega umetnika Noitu, kanadskega ambientalnega producenta Tima Heckerja ter britanske vokalistke in futuristične folk ustvarjalke Lyre Pramuk, ki so se obiskovalcem predstavili v sredo zvečer. Smo se pa po pritličnih prostorih Cukrarne v poznih urah mudili v četrtek, ko sta nastopila avdiovizualni dvojec Actual Objects in britanski producent Iglooghost.

Actual Objects je producentski in vizualno umetniški duo, katerega dosežki se intenzivno vijejo po seznamu sodelovanj v videospotih z vizualnimi efekti, live performansi in produkcijskimi deli. V zadnjem letu sta pečat pustila v delu Sege Bodege, Charlie XCX, LSDXOXO, Shygirl, VTSS & Boys Noize ter drugih glasbenic in glasbenikov. Tudi v njunem glasbenem izrazu smo lahko slišali vplive tovrstnih sodelovanj. Set se je najprej prelival iz počasnejšega 70-bpmovskega duba v tehno, se nato spremenil v nekakšno fragmentirano zgodbo, polno referenc na zvočno estetiko Sege Bodege, Eartheater in Alice Glass, vmes pa se je nekje pojavil tudi emo novega vala, ki je večinoma vmešan v postklubsko in IDM elektroniko. Zvok je bil zanimiv in prijeten, a se je bolj kot nek avtorski izraz slišal, kot da se glasba nanaša na popularne zvoke zeitgeista plesno-eksperimentalne elektronike in nanje odgovarja.

Actual Objects sta od povprečno prijetnega zvoka hitro prešla v polje motečega. Ne z glasbenim, temveč z vizualnim izrazom. Na mizi sta imela dve veliki podolgovati luči, iz katerih je ves čas prihajal strobe v rdeči, modri in beli barvi. Za vse, ki niso senzorično občutljivi, je bila izkušnja verjetno izjemna, drzna in pozitivno zapomnljiva, za nas na drugi strani senzorne občutljivosti pa je bila zgodba bolj neprijetna. Zdelo se je, da Actual Objects reproducirata vizualno-pripovedni izraz režiserja Gasparja Noéja iz filma Lux Æterna, v katerem se močne nasprotne barve izmenično bliskajo v strobu in ustvarjajo tesnobo, vrtoglavico in vsesplošno slabost. Razlika med Noéjevim delom in delom Actual Objects je najprej v tem, da duo ni imel čustveno močne zvočne zgodbe, ki bi komplementirala vizualno podobo, kot se to zgodi v filmu Lux Æterna. Drugič, Gaspar Noé je močno hipnotično-senzorno izkušnjo uporabil v posebnem trenutku za prenos specifičnega sporočila, medtem ko nas je dvojec s svojim navdušenjem nad strobeom vseskozi bombardiral in nastop s tem delno uničil. Nekaj obiskovalcev je moralo prizorišče tudi predčasno zapustiti.

Izkušnjo četrtkovega večera je popravil britanski producent Iglooghost, ki izhaja iz specifične mikroscene britanske fantazijsko-raziskovalne elektronike, na kateri ustvarjajo kot nekakšna prijateljska sveta četverica BABii, Kai Whiston, umru in Iglooghost. Osredotočajo se na world-building producentske pristope. Tudi scenografija Iglooghosta je pokazala na močno pripovedovalsko noto. Na oder je postavil različne instalacije, najbolj izstopajoča med njimi pa so bila nekakšna mistična zmajevska neizvaljena jajca. Nastop je začel in končal udarno z izjemno izstopajočim avtorskim izrazom, ki je naslovil apokaliptično-fantazijsko pripoved njegovega najnovejšega albuma Tidal Memory Exo. Medtem se mu je na odru pridružila še BABii, ki jo je del publike prepoznal z nastopa na eventu Iskra Delta na grafičnem bienalu leta 2021 in jo z navdušenjem pozdravil. Publiko je Iglooghost po senzorno utrujajočem enournem uvodu resnično spravil na noge in uničil slovenski koncertni pečat – prazno plesišče v obliki polmeseca pred odrom, za katerim sramežljivo zibamo pivo in boke. Nagovor publike je pospremil s približno temi besedami: come closer, this is really fucking weird. In priplesali smo bližje, intenziven eskpresiven tempo pa smo držali vse do konca nastopa.

Na petkov večer smo čakali z migajočimi prsti in nemirnimi nevroni, obetal se je namreč nastop producentke Loraine James in Olofa Dreijerja iz kultne skupine The Knife. Zaključni vrhunec glasbenega programa sta otvorila domača producenta Gabi98 in msn_gf, ki sta svoj back to back set izpeljala bolj resno, kot smo vajeni v ljubljanskih klubskih temnicah, kar je bilo za ta dogodek primerno. Publiko sta uspela dodobra razplesati, nato pa smo nestrpno pričakovali Loraine James, ki je tudi občutno bolj napolnila pritlični prostor Cukrarne kot nastopajoči na četrtkov večer. 

O Loraine James ne bomo izgubljali besed, ker jo na naših valovih zelo vestno spremljamo. Omenimo lahko le, da je bila pred leti gostja na festivalu Grounded, in sicer še preden je njena kariera odvihrala v sam vrh elektronske IDM glasbe sodobnega časa. Nastop so si nekateri obiskovalci torej lahko ogledali že drugič. Za svojo predstavitev je izbrala eno zgodbo, eno narativo, ki je sovpadala z njenim vizualnim materialom lo-fi posnetkov običajnih, blokovskih urbanih pokrajin in njenih raznovrstnih delčkov, ki tvorijo vsakdanje življenje. Live set se je začel počasi z ambientalnim večplastjem, ob katerem se je velik del publike odločil za kramljalnico in s tem nekako prekinil hajp nastopa. Po približno desetih minutah mrgolenja publike se je set prelevil v kompleksen, intenziven hrupno-plesen, toda še vedno nekako romantično umirjen svet, v katerem smo potopitveno plesali in končno lahko držali fokus ter sprejeli pripoved Loraine James. Material je izvlekla iz zadnjega izdelka Gentle Confrontation, ki ga je umešala z nikjer objavljenimi zvočnimi tokovi. S tem je poskrbela za res kvalitetno živo izkušnjo, ki je, vsaj za recenzentko, predstavljala vrhunec festivala Indigo.

Za Loraine James je nastopil Olof Dreijer, ki je nekoč predstavljal polovico elektronskega dvojca dvatisočih – The Knife. Zaradi eksperimentalnosti dvojca smo bili precej vzhičeni, da bomo videli, kam so ga odpeljale producentske vode. Naša pričakovanja so se hitro po začetku zdrobila na koščke, ko smo bili priča precej povprečnemu houseu, nato reggaetonu in šele proti koncu bolj drznim klubskim odvodom. Na cigareti po koncertu smo ugotavljali, da je bil nastop nekakšno popotovanje v klubske čase okoli leta 2015, kar je večina publike odlično sprejela, preostali, eksperimentiranja željni sladkosnedi pa smo razočarano kadili v zunanjem delu bara. Zagotovo sta se za bolj aktualna izkazala Gabi98 in msn_gf kot pa Dreijer, ki je izpadel bolj tehnično kot pa idejno podkovan.

Tako smo z nekaj padci in nekaterimi vrhunskimi vzponi zaključili zvočne eskapade letošnjega festivala Indigo. Kontekst festivala, njegovo prostorsko umeščenost v Cukrarno in preostala izkustva bomo premleli v komentatorskem nadaljevanju teksta.

Festival Indigo, ki je letos doživel svojo deveto edicijo, zadnja leta v prestolnico prinaša najzanimivejša nova imena te glasbene scene. Od leta 2021 ga organizira MGML, takrat pa se je preselil v Cukrarno, kjer se vsako leto odvija festivalsko dogajanje. Prvi dve leti so bili v Cukrarni verjetno zaradi promocije novega festivala in Cukrarne vsi organizirani dogodki brezplačni. Medtem so se na programu razvrščala močno prepoznavna mednarodna imena sicer pretežno majhne in zamejene scene sodobne elektronike, kot so Mouse on Mars, Kali Malone, Caterina Barbieri, KODE9, Marina Herlop in aya, ki polnijo glasbene programe velikih in dragih, že vrsto let uveljavljenih glasbenih festivalov, kot so poljski Unsound v Krakovu, berlinski CTM in torinski C2C. Vstopnine se navadno gibljejo med 15–20 evrov na dan, tu, v mali Ljubljani, pa smo dobili vse to za pičlih nič evrov! Kaj se dogaja?

Kot smo omenili, je pričujoči festival trenutno projekt v novonastali galeriji Cukrarna, ki je seveda ob svojem ponovnem vstajenju iz pepelnate črnine, revščine, jetike in smrti pod okriljem Mestne občine Ljubljana fokus preusmerila k mednarodnim sodelovanjem in mreženju, razstavljanju velikih projektov. Seveda sta zaradi ogromne investicije za prenovo, okoli 21 milijonov evrov, tudi sam program in piar finančno podkrepljena in vzdrževana, v upanju, da Cukrarna kot stavba in institucija zaživi. Torej dejstvo, da je festival Indigo prvi dve leti veljal za brezplačen festival, verjetno leži v upanju, da bodo osebe, ki niso vajene novih prostorov, z radovednostjo obiskale festival, si ga zapomnile in postale del njegove skupnosti, del zgodbe, morda postale celo redne obiskovalke. Privlačiti so želeli progresivno, mlado, hip publiko, ki se zanima za alternativno in eksperimentalno elektroniko ter elektroakustiko in v njej ne le uživa, temveč jo tudi intelektualizira.

Glasbeni program Indiga pripravlja Brandon Rosenbluth, ki je leta ustvarjal in delal na dotični elektronski sceni v Berlinu, kjer je soustanovil založbo Portals Editions. Med drugim je zaposlen v glasbeni booking agenciji LittleBig, ki zastopa precejšen šopek glasbenic in glasbenikov iz prominentne, morda najpomembnejše valilnice nove sodobne zvočno-raziskovalne elektronske glasbe v regiji, PAN Records iz Berlina, denimo Amnesio Scanner, Marino Herlop in Tzusing. Agencija LittleBig zastopa tudi druge glasbenike in glasbenice, letos smo na Indigu denimo lahko slišali dva varovanca, Tima Heckerja in Lyro Pramuk. Vrtoglavo bogat in prodoren glasbeni program je torej posrečena kombinacija razpoložljivih sredstev imetja, pravega človeka ob pravem času.

Letos, na četrti deveti ediciji festivala, sicer nismo več uživali razkošja promocijske subvencije, dnevne karte so se namreč gibale okoli dvanajstih evrov na koncertni dogodek, cena vstopnice za diskurzivni program s Slavojem Žižkom in Luko Mesecem, ki je bil tudi plačljiv, pa je znašala petnajst evrov. Festival je ceno upravičil z imeni, kot so Tim Hecker, Iglooghost, Loraine James, Olof Dreijer in Actual Objects. 

V preteklih recenzijah na našem mediju lahko zaznamo ponavljajoči se motiv ob obisku koncertov v Cukrarni, in sicer, da je na njih nekaj, kar nam preprečuje popolnoma potopitveno izkušnjo. Preprosto rečeno, ni pravega vajba. In koncerti imajo v osrčju svoje namembnosti predvsem vajb, ki meri uspešnost in zadovoljstvo vseh vključenih – tako artistov kot obiskovalcev. Nekajkrat smo se pritoževali tudi nad ozvočenjem, pa vendar se nam zdi, da problem ne tiči le v usmeritvi in postavitvi zvočnikov.

Oglejmo si prostorski kontekst. Oton Župančič je nekoč dejal: Sedaj pa k batjuški [...]. To je cukrarna, ogromna in temna kot božja nrav. Cukrarna je mitološki prostor, zaznamovan s težko preteklostjo, romantizirano margino, ki je nekoč služil kot zatočišče za odklonske subjekte tedanje ljubljanske meščanskosti. Kot lepo povzame zgodovinar Dr. Blaž Vurnik: »Ta velika hiša ob reki, ki ji pravimo Cukrarna, v sebi hrani nešteto zgodb ljudi, ki jih je vanjo zanesla usoda. Vojaki, tovarniški delavci in delavke, branjevci in branjevke, begunci in begunke, pozabljeni otroci, ljudje, ki jim življenje tako ali drugače ni bilo naklonjeno, in tisti, ki jih je družba potisnila na rob in preko njega, so v več kot stoletju in pol, odkar v Cukrarni več ne proizvajajo sladkorja, oblikovali raznolik svet na robu mesta.« Ob prenovi stavbe, ko smo šli pogledat ta veličastni projekt, se nam je zazdelo, da stavba ni dobila svoje pravice, temveč da je izgubila svojo zgodovino. V kockastih belih prostorih se je izgubila duša, njeno odsotnost pa začutimo v standardizirani podobi – ko stojimo v prvem, drugem ali tretjem nadstropju galerije, ne bi upali ugibati, v kateri stavbi stojimo, vemo le, da smo v neki moderni galeriji, na voljo pa je nešteto opcij, razvrščenih po celotni Evropi. Ne uspemo prepoznati pomembnosti in specifike njene dediščine. Cukrarna bi svoje poslanstvo lahko našla tudi onkraj estetike, v skupnostnih prostorih, odprtih ateljejih za mlade ustvarjalce, brezplačnih prostorih za eksperimentalne performanse in tako naprej. Osebe, ki iščejo svoj mali prostorček v gentrificirani Ljubljani, bi tja zahajali ustvarjat, uživat in razvijat umetnost od spodaj, druženje pa bi prešlo onkraj slabo založenega in prekleto dragega bara.

Cukrarna ni uspela ustvariti skupnosti, kot so jo ustvarila druga koncertna prizorišča, ki ponujajo alternativni zvočni repertoar. Gromka, Gala hala, Prulček in Kino Šiška imajo program, ki je širši od glasbenega programa, vključujejo se v scene in v njihove različne tokove. Omogočajo grassroot participacijo. Cukrarna je odtujena. Zdi se, da obstaja v vakuumu. In ko poskusimo plesati, čutimo breme prevzetne notranje arhitekture, ki zanika zgodovino lastnih sten in njenih življenj. Če je bila v 19. in 20. stoletju Cukrarna zaznamovana s težo lastnega pomena, je zdaj zaznamovana z njegovo odsotnostjo. Festival Indigo, ki smo ga obiskali zadnjih nekaj let, tako ne glede na svoj veličasten in impresiven lineup ne uspe ponuditi izjemne izkušnje, ki bi se uvrstila med top koncertna doživetja leta.

Vir: zajem zaslona spletne strani Cukrarna