Hyperdub, 2023

Kot glasbeni novinarji o muziki določenega artista razmišljamo tudi skozi glasbo drugih ustvarjalcev; iščemo primerjave, podobnosti, razlike, izvore, sodobnice. Če v Google v angleščini vtipkamo IDM izvajalke, nam prikaže klasičen, v levo drsajoč seznam znanih imen, kot so Aphex Twin, Burial, Plaid, Autechre, Squarepusher in tako dalje, pa gremo še malo desno in najdemo imena, kot so Actress, Flying Lotus, LFO, na tridesetem mestu se celo pojavi prva producentka, avdiovizualna umetnica Mira Calix iz Južne Afrike. Toda ko drsamo dalje, vidimo, da je tudi edina.

V redu, gremo še enkrat. Napišimo raje ženske IDM izvajalke, kot da je to posebna žanrska kategorija. Google ima sedaj težave. Ponovno ponudi (sicer izjemno) Miro Calix. Zataknili smo se. Tudi Google že verjetno ve, da to ne bo potešilo zahtev uporabnic. Ponudi nam še Björk. Okej, glede na obsežnost diskografije Björk verjamemo, da najdemo v njeni glasbi mestoma tudi IDM. Ampak, ali je to res vse? Google sam nima več odgovorov, nam pa vljudno kot drugi zadetek predlaga glas ljudstva – sub/reddit »ali obstaja kakšna inovativna IDM umetnica, primerljiva z Aphexom ali Squarepusherjem?«

Googlu težko zamerimo nepoznavanje nemoških IDM glasov na sodobni elektronski sceni, kot so Ellen Allien, Leila ali Mrs Jynx, ker se je historično od devetdesetih let prejšnjega stoleja dalje v žanru resnično odsevala nadvlada belih moških. Že sam izraz IDM – intelligent dance music se sliši kot distopična fantazma moške hegemonije. Pretenciozno narekuje, da je ostala plesna glasba neinteligentna in plehka. Seveda dejanski ustvarjalci IDM elektronike niso imeli nič opraviti s tem gracioznim pojmovanjem. Izraz je skoval moški, Alan Parry, ki je v začetkih vzpona takrat še nedefiniranega žanra leta 1993 ustvaril fenovsko mailing listo za Aphexovo kompilacijo Artificial Intelligence Compilation iz leta 1992, naslovljeno The IDM list. To je bil oldschool digitalni man's club kotiček in termin se je tako dobro prijel, da se ga držimo še danes. 

Zanimivost tega žanra je, da je v nasprotju s sodobnikoma, technom in housom – ki sta nastajala v črnskih kvir skupnostih kot orodji političnega upora v elektronski glasbi ter bila sčasoma uzurpirana od belske evropske apolitične party scene – IDM nastal brez beljenja in konstruiranja procesa apropriacije žanra v istem času, kajti tak je bil že v izvirniku. Kar je morda še zanimiveje, je, da so ga ti beli fantje razumeli kot inteligentno superiornega v odnosu do druge plesne muzike tistega časa, kar aludira na globlje kulturološke in politične grenkobe. Morda je treba usodo IDM-a začrtati po zgledu techna in ga dovolj predrugačiti, da izgubi stik s svojo zgodovino, ga spreobrniti v žensko in kvir dominirano črnsko glasbo, da se ponovno vzpostavi kozmično ravnovesje. In začetnica tega procesa bi zlahka bila producentka Loraine James. Zapiši si to, Google. 

Loraine James je britanska kvir producentka, ki konsistentno premošča okvire elektronske glasbe pod umetniškima imenoma Loraine James in Whatever the Weather, ambientalnim alter aliasom. Na naših valovih smo že polemizirali o ustreznosti kategoriziranja Loraine James kot IDM artistke ob izidu njenega prvega albuma For You and I, ki je bil z vplivi raznih ritmov sodobne elektronske UK scene suroveje beatovsko naravnan. Od takrat je v petih letih delovanja njen stil postopoma postal mehkejši in bolj plasiran, pri čemer je glasbenica ohranila svoj težko otipljiv avtorski izraz. Medtem je izdala samonaslovljen ambientalni izdelek Whatever The Weather, na katerem izstopajo nebeatovski pristopi z občasnimi glitchi in poudarkom na sintih ter pianu. 

Nato je izdala reinterpretacijo glasbe ikoničnega avantgardnega komponista Juliusa Eastmana, ploščo Building Something Beautiful For Me, na katerem je dosegla vrhunec kreativne elektronske imaginacije do sedaj ter hkrati ohranila simbole in reference Eastmanovega dela. Tudi v nadaljevanju diskografije pri založbi Hyperdub se je z albumom Reflection počasi usmerila v senzibilnejše sfere, toda še vedno znotraj zapuščine UK klubske scene. Njenega glasbenega izraza kot IDM-a torej ne smemo jemati dobesedno v smislu podobnosti producentom, ki so žanr zaznamovali v devetdesetih letih, temveč v njeni metodologiji.

Vsesplošno je njen aranžma izmuzljiv in nepredvidljiv z (včasih) ekstremnimi elementi glitcha ter breakov. Veliko poudarka je na razsekanih semplih, plasiranih sintih in navidezno kaotični produkciji, ki je pravzaprav zelo premišljena ter precizna, drugače bi ušla izpod nadzora. Ta metodološki pristop je zaznamoval veliko IDM glasbe, zato se k temu ob dotičnem novem albumu tudi obračamo. Kar je izjemno pri Loraine James, je to, da odseva povsem edinstven barvni spekter in idiosinkratični produkcijski pečat, letos pa je vse svoje pretekle izdaje in glasbene vplive katalizirala v peto dolgometražno izdajo Gentle Confrontation, ki je izšla pred enim tednom pri založbi Hyperdub.

Album Gentle Confrontation v naslovu izreče svoje bistvo – soočanje s travmami iz preteklosti z razumevanjem, sočutjem in nežno lirično pripovedjo. V komadu 2003 govori o smrti očeta, kako ji je ta spodnesla tla pod nogami, odvzela občutek stabilnosti in kako jo je z vsemi močmi uspela nazaj prizemljiti njena mati. V komadu Cards With The Grandparents naslovi odnos do babice in dedka, njegove demence in strahu, da ju ne obiskuje dovolj pogosto. Poleg družinske tematike se v komadu Prelude of Tired of Me denimo ukvarja tudi z abstraktnim pogledom na nostalgijo in s strahom pred psihoanaliziranjem preteklosti. Tematsko izrazi to, kar vsake toliko zadane vsakega med nami. Zakaj smo, tako kot smo? Loraine James pristopa k tematiki brez podajanja odgovorov, a nas v svojem razmišljanju vseeno nekako pomirja. Zdi se, da se je s situacijo ob pisanju pesmi tudi sprijaznila in jo vzela nase kot eno od gravur, ki sestavlja celoto. 

Kljub temu da je album globoko intimne narave in predstavlja različne impresionistične pripovedi glasbeničine preteklosti, Loraine James odpira vrata za gnetenje svojih kompozicij v dialogu, kar se izkaže za odlično potezo. Na izdelku Gentle Confrontation najdemo barvit šopek sodelovanj, ki inštrumentalno in glasovno bogatijo razgibanost izdelka. V emo poklonu nostalgično melanholične One Way Ticket To The Midwest (Emo) sodeluje s Coreyjem Mastrangelo, kaotični IDM vihar I DM U bogatí bobnarski jam Morgana Simpsona iz zasedbe black midi. Senzibilnejše tonalitete spaja v aranžmaje z vokali keiayAje in Greorge Riley, sodobnejšo globoko basovsko izkušnjo pa povzdigne hipnotična pripoved Marine Herlop v komadu While They Were Sleeping. Aranžmaji na albumu so s tem raznoliki in nepredvidljivi, vodijo od ambientalnih vložkov, preko kitarskih melanholij in r&b-ja, do bobnarskih tornadov, struktura albuma je mestoma nekoliko raztresena in zato včasih izgubi naboj. Zadnji štirje komadi na albumu zaradi intenzitete in razburkanosti predhodnih komadov ne pridejo več dovolj do izraza – niti emocionalno niti zvočno. Poslušalska pozornost preprosto rahlo peša.

Glede na diskografijo Loraine James in njeno sposobnost hkratnega iskanja inovativnih variacij ter ohranjanja specifično lastne zvočne estetike bi lahko rekli, da je album Gentle Confrontation logično nadaljevanje njenega umetniškega izraza. Od vseh njenih prejšnjih izdelkov je ta najintimnejši in najdrznejši, za kar bi ga umestili v vrh njenih kratkometražnih in dolgometražnih izdelkov. Med navdihi za izdelek se namreč zvrsti svašta: od UK grime in drill, do techna, ambientale in elektronskih artistov, kot so Aphex Twin in Telefon Tel Aviv, ter indie rock elektronike Dntel in ikoničnega emo vala zgodnjih dvatisočih. Album zato odpira neskončno mnoštvo detajlov, ki jih odkrivamo z vsakim novim poslušanjem. Ob tem lahko razpravljamo tudi o žanrskih referencah in inspiracijah ter glasbo poskusimo uokviriti, a se nam bo že z naslednjim komadom izmuznila.