Mestni Muzej in Švicarija, Ljubljana, 6.–9. 6. 2021

V tokratni recenziji se posvečamo še nekaj dnevom festivala Ment. V nedeljo, 6. junija, ste lahko ujeli senzoramično obarvan četrti dan v Mestnem muzeju. Zaradi slabega vremena se je dogodek odvil znotraj, kar je pustilo pečat na zvoku v obliki reverba in resoniranja steklenih površin ob basovskih frekvencah. Po Nitzevem uvodu, v katerem je rolal kompilacijo, je na oder stopila rouge-ah. Njen set je bil bolj atmosferičen in ambientalen od tistih, ki smo jih bili vajeni doslej. Postavitev odra v muzeju je v kombinaciji s harfo in zvokom ustvarjala občutek nebeškosti. rouge-ah je performans razvijala z zvočnimi zankami, terenskimi posnetki in dobro dozo reverba, na koncu pa dekonstruirala komad для даши, Za Dašo, ki smo ga lahko slišali tudi na kompilaciji. Za njo je nastopil 1983, ki pa je na škodo skrbno izbranega seta naletel na kup tehničnih težav. Zaradi slednjih je težko povedati več o presežni vrednosti nastopa, ki ga je ustvarjalec ne glede na vse izpeljal suvereno.

Zadnji je ta dan nastopal Nice Trick. Slednji se je uspešno izognil resonančnim frekvencam steklenih plošč na prizorišču in je svoj set izpeljal brez težav. Predstavljal je svojo mešanico footworka, jungla in sorodnih plesnih muzik. Kljub bolj ambientalni orientaciji ustvarjalcev iz kompilacije Senzorame je Kovač nastop ponudil trenutke, v katerih smo poslušalci pogrešali klasična prizorišča, na katerih bi se lahko razplesali. Po drugi strani lahko razmišljamo tudi o presežnem potencialu nastopajočih; če jim uspe publiko razgreti v muzeju, se lahko vprašamo, kaj vse potem šele obeta klubsko doživetje.

Peti dan festivala Ment se je odvil pred kavarno Švicarija v parku Tivoli. Odpadli nastop dua Ane Kravanje in Sama Kutina je prevzel kitarist, vsestranski glasbenik in producent Gašper Letonja s svojim novim albumom IVY, katerega recenzijo smo lahko nedavno ujeli v oddaji Tolpa bumov. Glasbenik, ki je že vrsto let del raznih glasbenih projektov in zasedb, kot so na primer The Canyon Observer, Marta Fakuck in Warlord Chipmonk, je na odru z umirjenostjo in karizmo jasno dokazal profesionalizem dolgoletnih ustvarjalnih izkušenj. Nastopu je bilo zelo enostavno slediti, saj so se skladbe melodično premikale od umirjenejših proti ostrejšim. Vendar je nastopu manjkalo nekaj več komunikacije s publiko in govora o ozadju albumskega materiala. 

Po folk rock porciji večera z Gašperjem Letonjo je sledil Lelee, domači trio regionalnega ozadja in glasbenega okusa. Zasedba bo za Moonlee Records kmalu izdala prvenec Čuka bije pumpa, glasbo, ki jo ustvarjajo, pa lahko opišemo kot mešanico indie rocka z močnim uporniškim momentom ter presenetljivimi bas rifi. Jezikovno se gibljejo med srbščino in makedonščino, besedila pa večinoma govorijo o intimnih, kompleksnih temah, ki so preoblečene v nonšalantno in precej šarmantno oblačilo. Nastop je zaznamovala atmosfera tria, okarakterizirana z neizmerno srečo, ki je sicer vladala na odru ter se z njega širila med publiko. 

Za Lelee so nastopili Insan, petčlanska ljubljanska novonovovalovska zasedba, ki je svoj prvenec Insan & Grupa Ljudi leta 2019 izdala za zagrebško založbo više manje zauvijek. Bend trenutno pripravlja drugi album, kar so povedali med nastopom, ki so ga spremljale tehnične težave, vendar niso porušile atmosfere ali zvočnega doživetja. Oblečeni v pisana oblačila, našminkani z dodatki vseh vrst so ustvarili zelo živo vzdušje, h kateremu je prispevalo mešanje številnih žanrov, od trapa, hip hopa, synth popa pa vse do punka. Za tako razpoloženje je v največji meri poskrbel Benjamin Krnetić, ki k vlogi frontmana pristopa po izrazito showmanovskem algoritmu, torej na zelo podoben način kot pri ustvarjanju v trap kolektivu SBO. Insan so nastop začeli v nekoliko bolj hardcore maniri, prežeti z veliko vpitja, sredi nastopa pa so se obrnili k veliko lahkotnejšim melodijam, kar je bilo morda preveč kontradiktorno glede na glasnejše in nadvse jezne dele, ki so jim v kombinaciji z jugonostalgičnimi besedilnimi motivi pisani na kožo.

Torek oziroma šesti festivalski dan pa je karakteriziral žanrsko protisloven glasbeni program. Večer se je začel z zvoki tradicije, končal pa s hrupom in popolnoma umetno ustvarjenimi zvoki ter vizualno umetnostjo. Prvi na vrsti je bil mojster strunskih glasbil Iztok Koren, ki je predstavil lanski prvenec Osamljene hvalnice in strebri praznine. Član mnogih projektov in zasedb, kot so Širom, ŠKM Banda in Hexenbrutal, je med skladbami razlagal tematike, ki so služile kot motiv za ustvarjanje specifičnih kompozicij. V eni je uporabil celo monolog svojega dedka iz Prekmurja, kar je zvočni podobi podalo bolj eksperimentalen in ambientalen pridih. Z lahkotnostjo napolnjeno igranje ga je pripeljalo do naslednje skladbe, ki je transparentnost igranja prekinila z močno zvočno destrukcijo. To je samemu avtorskemu podpisu, in sicer precej nežnemu melodijskemu sklopu, dodalo dozo grobosti in ga nagnilo k bolj improviziranemu tonu, za katerega smo potrebovali več koncentracije, da smo se mu prepustili. 

Sledil je zagrebški kantavtor Ivan Grobenski, ki se v skladbah močno nanaša na zgodbe iz Podravja, prav tako pa jih odpoje v tamkajšnjem narečju. Celoten nastop je bil svojevrstno filmsko doživetje, saj je Grobenski s pomočjo spremljevalnega benda v nastop zelo jasno prenesel teatralno atmosfero, ki je šla z roko v roki z besedili, ki so se nanašala na opise podravskih krajin oziroma na tamkajšnjo naravo in običaje. 

Oder je nato prevzela Ginevra Nevri, italijanska raziskovalka elektroničarskih glasbenih žanrov in mej glasu. Na zanimiv način je združila eleganco in nekoliko težje hard bass beate. K celotni performativni podobi pa je pripomogla tudi barva osvetlitve, ki je prispevala k znatno hipnotizirajočemu nastopu. Do Ginevrinega seta se je sicer zdelo, da bo večer ostal v enem, nežnem, enoličnem tonu, kakršnega je tudi sama izpeljala do polovice seta. V drugem delu pa je umetnica uvedla bolj dinamične beate, ki so popolnoma spremenili festivalsko atmosfero.

Zadnji na sporedu so bili Laser Bros, avstrijsko-češki avdiovizualni duo z lastnim laserski šovom, ki ga je spremljal močan nojz hrup. Slednji se je v eni točki stekel v transparentnejše melodije, autotune in hyperpop zvok. Podala sta dober zaključek tistemu večeru, kar se je odražalo tudi v popolni navdušenosti publike.

Zadnji koncerti, obravnavani v tokratni recenziji, so se odvili v sredo, na sedmi dan festivala Ment. Na oder, postavljen pred Švicarijo, je najprej stopila mlada češka kantavtorica Amelie Siba. Njeni medgovori so kljub precej neodzivni publiki dajali vtis, da ima kljub mladosti za seboj že nekaj nastopov. Njen set je bil sestavljen iz počasnih kitarskih komadov z osebno izpovednimi in čustveno nabitimi besedili, ki jih je izvajalka intepretirala s svojim nežnim glasom. Glede na milje, iz katerega izhaja in kjer je estetski srž v prvi vrsti tekst in vokal, so bile njene melodije večinoma nezapomnljive, besedila pa spisana precej na prvo žogo. Nastop bi lahko tako označili kot precej standarden, vendar je Amelie še mlada, njen izraz pa lahko s časom še dozori do substance. 

Za njo sta na oder stopila Luka Uršič – KALU in Bowrain v novem projektu Not Exactly Lost. S počasno razvijajočimi se komadi sta kalibrirala doživljanje poslušalcev in križarila med različnimi žanri. Postregla sta s kar nekaj baladami, a tudi z bengerji, kot je bil na primer komad Higher Ground. Zanašajoč se predvsem na sintetizatorje, bi takšen koncert na naslednjo raven zagotovo popeljal kakšen živ bobnar ali pa morda samo pomožni tretji član, ki bi se posvečal beatu, medtem ko bi preostala dva tkala sintetične zvočne pokrajine. 

Podobno bi lahko rekli tudi za nastop zasedbe Freekind., ki je sledil, vendar bi to v tem primeru lahko trdili za basista. Sara Ester Gerdelj je s svojo pozitivno in karizmatično osebnostjo ujela publiko že na samem začetku koncerta ter z RnB vokalom in igranjem klavirja uspela pričarati nekaj izrazito ameriškega. Z bobnarko Nino Korošak Serčič sta lahkotno in iskreno preigravali komade, ki so izžarevali optimizem. Kljub temu da sta imeli pripravljeno matrico z basom in linijskimi ornamentacijami, bi bila za groove v taki glasbi dobra basistka neprecenljiva dodana vrednost. V zadnjih dveh komadih sta ustvarjalki uspeli spraviti na noge precejšen del poslušalstva, škoda je le, da se je to zgodilo tik pred koncem koncerta, saj sta bila ravno zaključna komada najbolj plesno orientirana. Sedmi dan festivala je tako postregel z urbano terasno glasbo, ki se je stopnjevala ravno do točke, ko smo poslušalci zahrepeneli po nadaljevanju na kakšnem skritem plesišču.

Letošnji festival Ment vzpodbuja premislek o konceptualni zasnovi glasbenih večerov. Nekateri so se tako lahko začeli s tradicijo, končali pa z zelo modernimi elektroničarskimi zvoki, ge za sferi, ki si načeloma ne delita enake publike. V prejšnjih letih so se koncerti prekrivali, obiskovalci so se lahko sami odločali, kaj gredo poslušat, tokrat pa so bili prepuščeni izbiri kuratorjev. Programu, ki je bil kot celota sicer dober in verjetno edini možen ob letošnjih epidemioloških ukrepih, je manjkala stilska koherentnost, ki bi jo omogočalo sledenje našim lastnim željam.