Gala hala, 27. 9. 2012

Festival pomladi je imel že pred leti izjemen potencial, da se prelevi v enega referenčnejših festivalov pestrih elektronskih godb v regiji. In potem se je začelo majati. Predvsem zaradi nekonsistence naklonjenosti mestnih oblasti in kulturne politike, pa tudi zaradi nezanimanja večjih sponzorjev, ki hočejo delati po svoje, v lastni režiji, s 100% kontrolo. Če je nimajo, dogodkov po navadi pač ne podprejo. Nenazadnje tudi zaradi ne povsem izpiljene usmerjenosti festivala, ki je stestiral kar nekaj mestnih lokacij in kar nekaj različnih programsko estetskih smernic.

No z letošnjo poznoseptembrsko edicijo je Festival pomladi bogatejši še za en letni čas in se je tako v svoji več kot desetletni zgodovini odvijal že v vseh sezonah razen - zaradi jasnih razlogov ljubljanske praznine - visokem poletju. Headliner letos ni obetal nič novega, saj sta francoska veseljaka, ambasadorja plesnega hedonizma Nôze v Ljubljani že nastopila. In to prav pod isto etiketo in prav prvo leto, ko je Fest pomladi nehal povsem razvajati svoje publike in zaradi težkih finančnih izhodišč prvič delal z vstopnino. Sledilo je ogorčenje in slaba volja, saj ima ponavadi vsak evro več smisla na šanku kot pa za podporo kvalitetnega glasbenega programa. Poleg dvojca Nôze je na letnem odru Gale hale včeraj nastopila še dokaj sveža osvežitev domače ponudbe synth/dance/postrock štrenov, torej skupina Ewok, kasneje v klubu pa še veteran nemške širše techno pop scene Detlef Weinrich s svojo novejšo etiketo Tolouse Low Trax.

Večer so torej odprli domači predvozači in skriti favoriti Ewok, za katere sem potiho stavil, da bodo po vsem slišanem na koncu morda pustili največji vtis. In se tudi nisem motil. A ne prehitevajmo. Naša širša regija je v zadnjem času pljunila veliko število novih bendov, ki kombinirajo plesne in rockovske glasbene paradigme. Ki ponavadi igrajo na matrice, v živo so obvezno oboroženi s synthi, ponavadi tudi kakšno kitaro in bobni. Nekateri imajo tudi pevca, kar pa ni čisto obvezujoče. Če kdo še misli, da so tovrstni bendi redkost, nek nišni pojav, naj obišče festival Terraneo v Šibeniku in takoj mu bo jasno, da gre za precej močan trend. A Ewok niso ravno značilen “post indie dance” bend. Brez treme se namreč lotevajo izjemno barvite palete vplivov, ki pa jim jih najpogosteje uspe namešati v dinamični plesni šus, prav posebno prepoznavni pa so zaradi pevca Mileta, ki z rapanjem in petjem potegne referenco še dlje, vse do jugoslovanskega novega vala osemdesetih let. Ewok so vlogi predskupine primerno odigrali kratek, jedrnat in kompakten nastop in rahlo nehvaležno nalogo “polnjenja prizorišča” izpeljali precej suvereno, k čemur je verjetno pripomogla tudi večja frekvenca njihovih nastopov v zadnjih mesecih.

Takoj zatem je bila na vrsti glavna atrakcija večera, dvojec Nôze. Če sta Nôze pred dobrimi petimi leti, ko sta se prikotalila z domiselno različico plesnih houserskih klišejev, začinjeno z zajebantskimi, skoraj kabarejskimi živimi nastopi, pomenila humorno in povsem žurersko prevetritev nasičene francoske house scene, pa je bilo vprašanje na dlani, kaj imata za pokazati sedaj. S precej manjšo dozo energičnosti kot pred leti eden od njiju na odru poje in pije šampanjec, drugi zelo rahlo povijači synthe, na klaviaturi potipka kak akord in odmrmra spremljevalne vokale. Razen tega pa, welcome to the matrix! Kraljuje namreč nasneta matrica plesne, ušesu prijazne mezgice, ki na ples vabi predvsem s povsem zlajnanimi swing house gruvi. Da pa le ne bi bilo preveč v eno smer, so tu še dodatki semplov trubačev ala Boban Markovič in vedno toplih romantičnih brazilskih zank. Ob vseh naštetih plehkih rešitvah, ki vabijo na neobremenjeno poplesavanje, se nekje v skoraj pozabljenih kotičkih spomina obnovijo glasbeni utrinki kompilacij, ki so kraljevale po brezkarakternih kafičih pred petnajstimi leti, torej kompilacije kot sta Caffe del Mar in Brazilectro. A v resnici je najbolj motilo prav dejstvo, da matrice dvojca Nôze niso samo surove matrice, ampak tako rekoč sklenjeni, končani komadi.

In za konec glavnine dogodka se je na oder kluba Gale hale primajal Detlef Weinrich iz Düsseldorfa, publikam bolj domač z imenom Tolouse Low Trax. V okajenem slogu se mu ni mudilo prav nikamor. Začel je s povsem počasnim, nekakšnim mračnim, industrijskim “slo mo” diskom, med daljšimi hladnimi gruvi ali “komadi” ga pavze niso vznemirjale. Brez kakršnekoli ihte je zares po polževo zviševal tempo. S setom se Tolouse Low Trax na srečo ni prav nič prilagajal naivnosti glavnih zvezd večera, ampak ostajal na temni strani plesne elektronike. Žal pa je samemu pristopu le manjkalo kar nekaj dinamike, ki bi tovarniške viže povezalo v enotno plesno zgodbo. Ko je postalo jasno, da Weinrich oziroma Tolouse Low Trax v živo ne misli delati drugega, kot plasirati počasno hladnih plesnih impulzov je postalo tudi jasno, da N'Toka v svoji didžejevski tutti frutti preobleki ne bom dočakal.