Klub Zakon, Cankarjev dom Vrhnika in Pivnica HumanFish, Vrhnika, 22. 11. 2019

Po le tednu dni, odkar smo se mudili na zboru založbe Zvočni Prepihi v Bistrici ob Sotli, je petkov izlet na Vrhniko obetal še en poseben koncertni večer. Nova, tretja edicija Festivala Rojišče, namenjenega zavzetim robnim muzičarjem, je predstavila tri koncerte sicer v splošnem dovolj znanih glasbenikov in glasbenic, a v relativno mladih zasedbah. Res lahko na tem področju, torej na področju robnih, nekonvencionalnih, vseeno pa častivrednih glasbenih praks, v zadnjem desetletju opazujemo pestro, živahno ustvarjanje na domačem terenu, ki pa v ozadju terja ogromno dela in truda na majhni sceni. A to tematiko bomo odprli ob kaki drugi priložnosti – v tokratni recenziji obravnavamo eno pomembno vozlišče tovrstnih praks na robu Ljubljanske kotline in njegov glavni koncertni cikel Rojišče, ki se je tokrat pripetil tretjič tudi v obliki festivala. 

Festival Rojišče je letos za razliko od prejšnjih let potekal na treh različnih lokacijah, vseh v radiju nekaj minut hoje. Bil je prijeten večer za slušatelje in nastopajoče, program namreč ni bil kako posebej natrpan – prvi koncert se je pričel že ob pol sedmih zvečer, zadnji pa se je končal nekaj čez enajsto – in med koncerti smo imeli dovolj časa za kako pijačo, dim, vdih in seveda druženje, ki na takšni sceni deluje kot nujno vezivo. Da pa pivnica, javni zavod in klub študentskega društva gostijo takšne koncerte, je morda rahlo nenavadno, a izrazito dobrodošlo. Obiskovalca lahko sicer v takšnih okoliščinah doleti občutek, da je Festival povsod lepo sprejet, a druga plat kovanca je tudi, da navkljub letom dela organizacija Rojišča v mestu nima stalnega prostora zase. 

Obiskovalcev ni bilo malo. Že prvi koncert v pivnici HumanFish, pred katerim smo se morali fino skloniti, da smo lahko vstopili v s toplim lesom obdane kletne prostore, je bil prijetno zapolnjen. V ambientu rumene luči je trio MaRuŽi TjažDaGa zaigral v zasedbi električna kitara, kontrabas in bobni. Trio, ki ga sestavljajo Andrej Boštjančič – Ruda, Matjaž Bajc ter Žiga Ipavec, je s še vedno dišal po studiu, v katerem so pred dobrim mesecem snemali ploščo.

Dejstvo, da je trio MaRuŽi TjažDaGa še poln sveže ustvarjalne energije, je bilo jasno očitno, v določenih delih so se prav super uskladili bodisi v bolj sproščenem ali vznesenem stanju. Na trenutke pa so skupno tudi klecnili in izgubili poslušalčev trans, a nato hitro spet ulovili pravo dinamiko. Zazrti večinoma v svoje spretne roke in inštrumente so MaRuŽi TjažDaGa odigrali simpatičen uvodni koncert festivala, za katerega upamo, da je bil le uvertura v nadaljevanje njihovih nastopov na domači grudi.

Po kozarcu piva je sledil koncert v sosednji stavbi Zavoda Ivana Cankarja. V glavni dvorani se je tam na odru zvrstila osmerica, ki sestavlja zasedbo Nuclear Dream Weavers Compound, kar na odru poleg glasbenikov pa tudi večina obiskovalcev, katerih sklepni aplavz v zadnjih nekaj sekundah bo tako ali drugače ovekovečen, tokratni nastop je bil namreč tudi priložnost za snemanje. Osem glasbenikov mednarodne zasedbe Nuclear Dream Weavers Compound, stkane v sklopu druženja na festivalu Improcon in prvič na odru zbrane lani januarja v Klubu Gromka v okviru pomembnega sodelovanja domačih koncertnih organizatorjev, je torej skupaj z Damjanom Dobrino posnelo skoraj uro dolg koncert, ki nam bo še dolgo odzvanjal v spominu. 

Zopet je oder zajel vihar tonov, melodij, šumov in hrupa, ki ga zmore Nuclear Dream Weavers Compound. Omeniti moramo sicer dve posebnosti: da namreč za razliko od lanskega koncerta tokrat z zasedbo ni nastopil Marko Karlovčec, pač pa kitarist Max Bogner, sicer v zadnjih letih sodelavec pevke Linde Sharrock in Maria Rechterna. Bogner je v igranje zasedbe vlil drugačno dinamiko kot Karlovčec in je bil tudi nekoliko močneje ozvočen, kar pa nas že privede tudi do druge posebnosti. Tokratni koncert Nuclear Dream Weavers Compound bo gotovo zvenel veliko boljše na posnetku kot pa na stolih na osvetljenem odru, izkušnja koncerta je bila povsem drugačna kot tista v zatemnjenem prostoru Kluba Gromka. Ojačevalci Sherrock, Rechterna in Bognerja so bili obrnjeni k publiki in bili so glasnejši od akustičnih inštrumentov – klavirja, kontrabasov in celo dveh setov bobnov. Tudi sami glasbeniki so v takih okoliščinah igrali brez slušalk ali monitorjev, kar porodi zanimiva vprašanja v zvezi z naravo takšnega ustvarjanja. Tudi zato bomo posnetek tega koncerta nestrpno pričakovali. 

Uradni del večera se je nato zaključil v Klubu Zakon. Čez prostor se je širil sproščen duh, oder pa sta tokrat zasedla še dva znana domača glasbenika, bobnar Marek Fakuč ter Boštjan Simon na saksofonu, ki kot dvojec nastopata pod imenom Etceteral. Letos sta Etceteral izdala EP s štirimi komadi, katerih aranžmaji mestoma »presegajo meje enostavne jazzovske inštrumentalne kompozicije za saksofon in bobne, pa četudi koplje pod zidom in frekvence sliši kot premike v plasteh skorje.« V želji, da bi preverili, kako ti komadi zvenijo v živo, smo polni pričakovanj zakorakali v klub in nikakor nas vse skupaj ni pustilo ravnodušnih. Navdušila sta tako s svojo izrazito inštrumentalno spretnostjo kot tudi z uporabo določenih tehnoloških rešitev, ni bilo recimo lahko doumeti, da sta s kablovjem oba nekako povezana na isto mašino. Simonova motorika je na pogled spominjala na motoriko njegovega kolega, tubista Gorana Krmaca, oba se namreč učita igrati na svoje inštrumente kar z vsemi okončinami. Krmac ima sicer prilagojeno podlago pod stopali, s katero sproža elektronske efekte, Simon pa vse svoje okončine zaposli ob rokovanju z raznimi namiznimi elektronskimi napravami. 

Četudi je bilo razbrati, da nismo še priče zadnji stopnji razvoja projekta, je Etceteral že zrel pohvale. Fakuč je izučen in točen motor in Simon spretno upravlja s krmilom te ladje. Skupaj nas vodita skozi skladbe, ki nikakor ne delujejo na prvo žogo. Naše noge že slišijo plesne ritme, vendar so aranžmaji bolj sofisticirani, kot bi noge morda pričakovale. Dvojec Etceteral je skratka navdušil in tako tudi sklenil odlično tretjo edicijo Festivala Rojišče ...