Gala Hala, 16. 11. 2017

Kaj pričakovati, ko na oder kateregakoli kluba stopijo progresivni rockerji? Psihedeliko melodij, formalizem zapletenih rifov, dolge solaže in tehničarske sposobnosti vsaj bobnarja. Gre za elemente, ki prepričajo privržence tovrstnih muzik, a postava, ki je prepričala večino tokratnih obiskovalcev Domorodnih četrtkov, je svojo glasbo križala še s številnimi drugimi glasbenimi elementi. Izraz primorske zasedbe Fish On Mars je v ujemanju s številnimi lastnostmi progresivnega rocka, a si drzne iz zapletene ritmike in solaž preiti tudi v romantične kitarske linije, funkijaško veseljačenje in alternativcem najbolj všečno ter nepredvidljivo distorzijo zvokov, ki lahko tudi prekinejo osnovno rdečo nit melodike.

Fish On Mars so lani izdali prvenec My Hungry Ghosts, ploščo, ki se udobno uleže v ušesa ljubiteljev inštrumentalnega rocka. Album stoji na križišču nesramnih tolkalskih izkušenj Gala Furlana, varovanca Zlatka Kaučiča. Gre za izkušnjo učenja, ki je Gal težko ne bi prevedel v enega izmed bendov, v katerih deluje in v katerih se lahko z zapletenimi ritmikami igra tudi z detajli deriviranimi iz improviziranih muzik. Basist Goran Štefanec z distorziranim basom, pogostimi solažami in igranjem s trzalico svojevoljno in morebiti nezavedno spominja na Justina Chancellorja iz legendarnih Tool. Kot najbolj raznolik in hkrati referenčen pa se je izkazal kitarist Renato Brainich, ki je svoj vložek spretno vpletel med komplicirane solaže in bolj konvencionalne kompozicije.

Konkurenca, ki spremlja Fish On Mars, je v vsakem primeru mednarodno zelo obsežna, a se skrči ob naštevanju domačih izvajalcev, ki jih na tem polju ni ravno veliko ... Njihova kvalitetna progresiva se lahko primerja zgolj z žal že upokojenim triom Psihiatrija iz Bistrice ob Sotli, ki pa naj bi trenutno doživljal obujanje v obliki dua Baltazar. Morda delamo krivico progresivnim rokerjem, a vendar ta žanr pri nas ni nikoli zares močno zaživel tudi na bendovskem terenu, kljub mnogim lokalnim privržencem tovrstnih muzik. In vendar se je prijetna kompenzacija med bolj psihedeličnimi tujimi izvajalci kot so denimo Soft Machine in funkijaškimi, brez vokala interpretiranimi Colosseum v Gala Hali dobro izkazala.

Z odra se je zvrstilo vsaj osem komadov, ki se jih lahko nadejate z albumom My Hungry Ghosts. Skladbo Dementia so odigrali dvakrat, drugič za bis – za vse, ki so zamudili prvotno izvedbo na začetku špila. Gre za fuzijsko kitarsko izvedbo, ki dobro povzame njihovo melodičnost v kombinaciji z vrhunsko ritem sekcijo in plesnostjo – slednje vsaj v komadu Is This Funk? Ko skladba Waves preteče prvo minuto, se kitarske linije postavijo ob bok vsaj dvema kitaristoma. Preden pa ju navedemo tudi po imenih, je primerno izpostaviti še intenzivno nadaljevanje v skladbi Klima, ki so jo tudi v živo prijetno gradili skozi primarno kitarsko temo, ki se je nato razpršila ob zaključni bobnarsko-basovski izvedbi. Po opisanem se Fish On Mars vsaj kitarsko torej približajo romantičnosti Joeja Satrianija, a se poigravajo tudi s pretencioznostjo Johna Petruccija iz zasedbe Dream Theater. Ko se poslužujejo trših elementov, se težko izognejo asociaciji na Tool brez vokalov, z basom v vodilni vlogi, čeprav distorzija že sama po sebi v živem koncertnem kontekstu izstopi tudi mimo kakršnihkoli primerjav.

Prvovrstna izkušnja z inštrumentali zasedbe Fish On Mars, ki končno nimajo veze s post rockom ali noise rockom, pa dejansko ne prinaša tudi prvovrstne izkušnje žanra progresivnega rocka, kot si tega največkrat predstavljamo. Bend se sicer jasno referira na slednji žanr, a vendarle, tudi glede na pretekle izkušnje glasbenikov, v svojih skladbah križa še veliko več različnih vplivov, kar se ponavadi izkaže za pohvalno. Sicer prvovrstna izkušnja za publiko pa verjetno za zasedbo samo predstavlja tudi malce shizofren izziv – kam se usmeriti naprej? A njihova natančnost ter kljub vsemu razigranost in dobra prezenca sta se izkazali kot dobra referenca za nadaljnje koncerte, ki gotovo ne bodo zveneli slabo. Vabljeni!