Gašper Letonja in Moving as a Giant
Gala hala, Ljubljana, 6. 7. 2024
Recenzija dogodka se nikoli ne bi smela začeti z besedo vedno, toda vedno obstaja eno hovdre s kitaro na Metelkovi v petek zvečer, ki preigrava Wonderwall, Na soncu in Lep dan za smrt in nato v natančno takem zaporedju do konca večera vpije te komade na ves glas, razen kadar gre v Jallo ruknit medvedjo kri. Takšen lik lahko uniči avtentično izkušnjo mladega zvedavega bitja, ki med spoznavanjem glasbe uživa v Nirvanini plošči Unplugged, na kateri Cobain stoka in laže, da ribe nimajo čustev. Ribe imajo sposobnost istih čustev, kot smo jih čutili med zavijanjem z očmi nad metelkovskim kitaristom in med zmrdovanjem nad mainstreamovci, ki kupujejo majice z napisom Nirvana, ne da bi vedeli, da gre za bend, ali še huje, da bi nosili majice, ker je njihov najljubši komad Smells Like Teen Spirit.
Leta tečejo. Medtem spoznaš nekaj prijetnih stricev s kitaro, ki ob ognju igrajo tudi bolj zapletene komade in ne žulijo le treh akordov, v podporo morskega ekosistema ne uporabljaš slamic, nato pa se v soboto, 6. julija, pred Gala halo znajdeš na koncertu Gašperja Letonje in Moving as a Giant. Romantično fantaziraš o rahlem poplesavanju na letnem vrtu, toda ob vstopu čez vrata v klub ugotoviš, da bo koncert v dvorani. Odpraviš se na vrt, zapališ zvitek in ugotoviš, da je obiskovalcev presenetljivo malo. Toda notranja starka je zadovoljna, ker se ji v peklenski vročini dvorane ne bo treba gnesti med prešvicanimi telesi.
Koncert bi se moral začeti ob pol desetih, a so organizatorji počakali, če bi morda v dvorano zašla še kakšna nad hrupom navdušena duša. Prižgali so se žarometi, pod njimi pa je sam na odru sedel Gašper Letonja. Glasbenik z veliko širine je slovenski javnosti znan kot kitarist in spremljevalni vokalist postmetal zasedbe The Canyon Observer, član kolektiva Marta Fakuch in producent solističnega elektronskega projekta Warlord Chipmonk. Leta 2021 je pod lastnim imenom v samozaložbi izdal dolgometražni prvenec Ivy – Letonja je poletel v svet.
Aranžmaji Gašperja Letonje so od limonadastih kitaristov oddaljeni več svetlobnih let. Njegove pripovedi so mojstrsko stkane, zajemajo pa vse od nežnih melodij, ki v igrivosti spominjajo na glasbo Paca de Lucía, do viška dramskega trikotnika, ko vajeti prevzameta galopiranje po pedalih in hitrejši tempo. Trubadurju so med intenzivnejšim brenkanjem poplesovali v čop speti dolgi lasje, ki razodevajo njegovo metalsko plat. Hitrejši tempo, prepleten s temačnejšim vzdušjem in umirjenimi deli, je pokazal, da je kantavtor našel popolno ravnovesje. Kolegica Sara Šabjan je leta 2021 v Tolpi bumov njegov stil opisala kot folk rock, v katerem je ključen eksperimentalni moment. In res je, Gašperja Letonje ne moremo pospraviti v en sam predalček, ne gre za enokategornega umetnika, njegovo fuzijsko eksperimentiranje navdušuje marsikatero zahtevno uho.
Letonja je z načinom petja in inštrumentalnim delom za kratek čas močno obudil spomin na Cobainov nastop na MTV-ju, na komad In the Pines oziroma Where Did You Sleep Last Night?. Toda samo za trenutek. Letonja je namreč precej bolj kul kot Kurt. Je samosvoj, nežen, divji, s svojo globino pa žgečka poslušalko, naj se prepusti tudi ona. Združuje temne sence in nežnost. Zazdelo se nam je, da je pravi romantični trubadur. In nismo se zmotili. Za konec naj zato izpostavimo verz iz novejšega komada Gašperja Letonje v slovenskem jeziku, ki ga na albumu Ivy nismo slišali:
Sence so rože in moja cveti,
pod kostanji objema se z zemljo.
Po intimnem nastopu Gašperja Letonje je bil čas za premor in pripravo na koncert lanskih klubskih maratoncev Moving as a Giant. Vso pozornost smo preusmerili k tej prekmurski nojzerski altrock zasedbi, ki je predstavljala istoimenski prvenec, pred nekaj izdan pri založbi Kapa. Vokalistka in kitaristka Bojana Pejanović, klaviaturist in basist Primož Kramberger ter bobnar Martin Kramberger spretno prepletajo melanholijo s hrupom, sintetizatorjem in kitarskimi efekti. Njihovo glasbo smo od lanskega Klubskega maratona na Radiu Študent često vrteli, ob čemer nas je venomer presenetila inštrumentalna kompleksnost, hkrati pa tudi lahkotno odmikanje od pričakovanega glasbenega razpleta.
Koncert zasedbe Moving as a Giant bi lahko opisali s tremi besedami: prišli, odšpilali, zmagali. Ko je bend uglasil vse hrupne elemente svoje zvočne slike, so glasbeniki odigrali celotno ploščo. Vseh osem komadov si je sledilo v istem zaporedju kot na albumu. Takšna domačnost oziroma predvidljivost nam lahko vlije občutek varnosti, natančno namreč vemo, kaj sledi. Komade so nizali enega za drugim skoraj brez premora, celoten set so odigrali zelo uigrano in utečeno, za bis pa so še enkrat predstavili komad Terminal Dancer, ki je bil tudi v obtoku RŠ hita.
Moving as a Giant so nedvomno bend, ki v živo zvenijo še boljše kot na plošči, tudi zato, ker lahko glasbenike opazujemo pri razvijanju in izvajanju glasbe in vidimo, kaj se z njimi dogaja. Gre za bend, ki v vsem hrupu v poslušalcu vzbudi melanholične občutke. Srčne razpoke, ki smo jih pridobili v življenju, ob kitarskem hrupu prekmurskih velikanov vibrirajo in nas nagovarjajo, naj se prepustimo temu, kar čutimo, oziroma temu, česar si v preteklosti nismo dovolili čutiti. Trgajoče se srce sprejme bolečino in nas katarzično osvobodi potlačene žalosti, ki nam jo prehiter tempo vsakdana ne dovoli čutiti. Vokal Bojane nas boža kot mehka ljubeča roka, ki nam predstavlja varnost in toplino, hkrati pa je to zagotovo tudi eden najboljših vokalov na trenutni slovenski glasbeni sceni.
Morda bi si med komadi želeli več komunikacije s publiko, a smo na svoj račun prišli proti koncu setliste. Bojana se je sprva sramežljivo lotila zahvalnega govora za vse vpletene v proces izida albuma, vsem, ki so prispevali k realizaciji sanj, k temu, da lahko danes v roki držimo izdelek Moving as a Giant. Telesna govorica treh prekmurskih glasbenikov je bila hvaležnost, sijali so od veselja in zadovoljstva. Dejstvo, da so igrali pred napol prazno dvorano, jim ni pokvarilo večera. Nasprotno, hvaležni so bili, da smo prišli na koncert tisti, ki nas je njihova glasba najbolj nagovorila, mi pa bi se sedaj radi zahvalili njim. Ne bogatijo namreč zgolj slovenske alternativne scene, temveč hranijo tudi melanholike v nas.
Odpoved: Sedemnajst kitarskih pedal je na koncertu preštela Nika Štrus.
Komentarji
Odličen koncert v celoti. Popravil bi, da so Movingi vmes odigrali dva nova komada in jih očitno tudi dobro spojili skupaj z ostalimi. Subtilen blues je preveval vso glasbo, ki je obenem samosvoje vijugala med nami. Hvala!
Komentiraj