Moving as a Giant: Moving as a Giant
Kapa Records, 2024
Zasedbo Moving as a Giant smo podrobneje spoznali lani, ko je zajahala najdaljšo domačo karavano Klubskega maratona. Kitaristka in vokalistka Bojana Pejanović, bobnar Martin Kramberger ter klaviaturist in basist Primož Kramberger so v prvi vrsti glasna zasedba, šele nato kitarska, visoko distorzirana, tista, ki se drži stranpoti, oddaljene od širše publike, žilava in intenzivna v podajanju tesnobnega značaja – pa še prikrito melodična pod vsem naštetim. Sami so na lanskem studijskem koncertu v živo, v sklopu predstavitve klubskih maratoncev, veleli, da bi radi čim prej dali album med ljudi, in očitno so držali besedo. Pred nami je istoimenski prvenec prekmurske zasedbe Moving as a Giant, ki ga na predvečer uradnega izida gostimo v osrednjem kritiškem terminu.
Gledano v celoti, je Moving as a Giant album, ki ne nudi konzerviranih studijskih olepšav, okrasnih nasnetih partov, temveč nosi težo, ostrino in udar, primerljiv z živimi zajemi zvoka. To prekmurski trojki ne dela prav nobene krivice. Moving as a Giant ne ustvarjajo napetosti s sunkovitimi prelomi tempa in motivov, njihova glasba je tako masivna in napojena z efekti, da že v začetnem delovnem obratu gazi vse pred sabo, še dodatno pa raste s počasnim nakladanjem bremen v obliki nihajočih vokalov, svežih kitarskih linij, feedbackov, sintovskih dronov, bobnarskih učvrščevanj in še marsičesa. Moving as a Giant torej ne skrivajo, da se najbolje počutijo v hrupnem okolišu, kar je jasno tudi radijskemu tovarišu, Timotheosu Ananiadisu – Makisu, ki je album v studiu Radia Študent posnel in zmiksal, ter Gašperju Letonji, ki je poskrbel za mastering.
No Time, počasi valeča se skladba, ki otvori album, je prikaz neobremenjenosti benda s plastenjem hrupnih elementov na repetitivno ritmiko, ki bi si jo lahko lastili kakšni kraut elektroničarji pa tudi harsh nojzerji v sicer veliko bolj zastrti podobi. Na albumu je veliko nenamernih nakazovanj, v katere smeri bi Moving as a Giant glasbo lahko peljali, pa vendarle kljub vsej tenziji oddajajo sproščenost in zbranost, da ustvarijo nekaj nepredvidljivega in zato toliko bolj prodornega s svojim odtisom. Komad Tit for Tat se z zaciklano témo sintovske agresije spahne po imenitnih večobraznih ameriških Trans Am, ki so se tako kot prekmurski trio radi muzali po postrockovskih poljanah, toda nikoli niso ostali tako dolgo, da bi sonarsko resignirali v nedogled. Takšni napleti so prisotni v komadu Morning Star z razvojem nevpadljivega kitarskega prebiranja, ki ga pred hrupno fasado nagovarja Bojanin markanten vokal. Slednji je tako kot bogata raznolikost sintovskih efektov nestanoviten in neulovljiv. Terminal Dancer zato kljub agresivni sinkopirani ritmiki in zaplatam distorzije zaradi glasovne eterike nosi psihedelično noto, medtem ko komad The World nudi grobo glasovno plat s tršo dikcijo in agresivno držo, ki nakazuje bluzovsko podstat. Momentalnih vokalnih asociacij res ni malo, že s pretečim načinom uporabe tremola Bojana spomni na Diamando Galas, s surovostjo na Patti Smith, z eleganco na Polly Jean Harvey, hkrati tako deluje sveže, dominantno, obenem pa krhko in zlomljeno, ko postopoma odjekne v tišino v poslednjem komadu Punk.
Moving as a Giant je zanimiv in dovolj samosvoj album, da z doprinosom štrli iz domačega hrupnega podtalja. Pisan bo na kožo nihilistom pa ljubiteljem glasnega brez pobrušenih robov, ki so za glavni udar pripravljeni počakati in spremljati dogajanje, ki neizbežno prihaja iz ozadja.
Komentarji
hypee
Komentiraj