Melvins and Napalm Death: Savage Imperial Death March + Melvins: Thunderball
V osrednjem kritiškem terminu predstavljamo zadnja dva albuma zasedbe Melvins. Prednost dajemo starejši, februarski izdaji Savage Imperial Death March sodelovanju z bendom Napalm Death, ki je izšlo pri založbi Amphetamine Reptile, nadaljujemo pa z aprilskim samostojnim albumom Thunderball, izdanim pri Ipecac Recordings.
Melvins and Napalm Death: Savage Imperial Death March (Amphetamine Reptile Records, 2025)
Melvins in Napalm Death so letniki po debitantskih izdajah. Tako Gluey Porch Treatments Američanov kot Scum Angležev, obe iz leta 1987, veljata za šok izdaji, ki sta poosebljali izzivalnost, skrajnost in sunek iz kitarskega podtalja. Skozi leta sta obe zasedbi postali pojma za nenehno raziskovanje, nadgrajevanje, neomajnost in dokaz vitalnosti na dolge proge v glasbi. Tega se zave vsak, ki naleti in rahlo povoha omenjena benda. Napalm Death je kljub mamutskemu vplivu na ekstremno glasbo še vedno nepravično metati le v polja metala in grindcora, na njihov razbremenilni nalet se je vedno znova težko pripraviti, ker so domači tudi v globljih eksperimentih. Prav tako se za Melvins ve, da so tako kot angleški kameradi enostavno unikat na godbenem globusu. Njuno diskografsko sodelovanje se je zgodilo že leta 2013, v obliki žive split izdaje pri Amphetamine Reptile, poimenovane Sugar Daddy Split Series. Tokrat predstavljamo februarja izdan album pod okriljem iste založbe, poimenovan po skupni turneji obeh bendov iz leta 2016, Savage Imperial Death March.
Amphetamine Reptile s Tomom Hazelmyerjem na čelu deluje pravzaprav kot butična založba. Naklade so majhne, albumi krajši, artwork plošč pa kot po navadi prepoznavno legendaren. Z zgoraj povedanim je verjetno jasno, da je tokrat predstavljeni mini LP že zdavnaj razprodan. Savage Imperial Death March ni nobena split izdaja, pač pa združitev dveh bendov v enega. Pri Melvins smo raznih sodelovanj, bendovskih in imenskih preureditev v preteklosti že vajeni. V šestih komadih, ki se zavrtijo v dobre pol ure, je težko kazati s prstom, kdo je kriv za določen vložek, manever ali vpad, toda nekatere stvari ostajajo nezamenljive. Barney Greenway in Buzz Osborne imata preveč markantna vokala, da bi ju zgrešili. In preplet obeh je naravnost vnetljiv.
Kot celota album ne stoji na križišču bendom skupnih elementov, pač pa se po robovih dotika prepoznavnosti tako Napalm Death kot Melvins, hkrati ne pozablja na neizpodbitne rokenrolovske temelje obeh ter pušča priprte duri eksperimentu. Odpadejo blast beati in hitro deroče metalsko butanje, toda težko je reči, da nekaj sorodnega ni moč slišati v zgodovini obeh bendov. Kar pa ne velja za izlete v ambientalne, nojzerske in dronerske ekskurzije, ki se zgodijo najbolj očitno v komadu Some Kind of Antichrist. Barney čez vokal dobi celo vocoder, sinti, efekti in piski, ki napenjajo okolje, pa povsem ustrezajo preteči atmosferi albuma. Ponekod se rifovsko zdi, da je vajeti prevzel Buzzo, vokalno Barney, kmalu postane jasno, da gre za nov bend, ki mu travma iskanja identitete odigranega ne pomaga prav dosti. Stealing Horses nosi duhá Butthole Surfers in njihove rokenrolovske drnce, Rip the God pa psihedelično zamika in pači znano sliko Melvinsov, s halucinogenimi kitarskimi kvačkami in Barneyjevimi kriki.
Savage Imperial Death March je skupni album dveh bolj marljivih, nepokorjenih zasedb v težaški glasbi. Brez težav se bo nalepil na uhlje vsakega, ki je spoštoval širino bendov in zvedavo sledil, kam jih bo odpeljalo. Manjka jim le še skupno ime. Toda to se da spregledati.
Melvins: Thunderball (Ipecac Recordings, 2025)
Drugi del Tolpe bumov, kot že rečeno, pripada zadnjemu samostojnemu albumu Melvinsov. Oštevilčiti se ga zaradi preveč delujočih front ne da, da pa se ga oštevilčiti pod številko tri, v nizu zasedbe Melvins 1983. To pomeni inkarnacijo benda z dvema začetnima članoma, prvotnim bobnarjem Mikom Dillardom in kitaristom in vokalistom Buzzom Osbornom. Pravijo, da Dillard zaradi družine in obveznosti ne more biti stalni član, a se ga za občasne podvige očitno še da premotiti. Ob Mikovem bobnanju je Buzzo posnel vse vokale, base in kitare, ki so po njegovem bolj neposredni, brez čudaških neparnih ritmik, zraven pa je povabil še hrupna umetnika Void Manes in Ni Maîtres. Buzzo jima je že dlje časa naklonjen.
Zvočna manipulatorja analognim Melvinsom dodata vstavke robotskega, elektronskega, ki so za njihovo neobremenjenost lahko očitno samo dobrodošla stvar. Void Manes je z Melvinsi sodeloval že na albumu, na katerem so se posvetili bendu Throbbing Gristle – Throbbing Jazz Gristle Funk Greats. Za razliko od industrialnih priredb, jammovskih nakoval omenjenega albuma, je tukaj vloga dveh gostov precej drugačna. Thunderball bi lahko bil neke vrste nadaljevanje prejšnjega dolgega albuma Tarantula Heart, mašinski vložki pa tokrat sovpadajo v kombinaciji z bolj rudimentarnim Melvins nagonom.
Dva krajša, nato pa trije okoli desetminutni komadi nosijo dobrote iz raznolikih smeri. King of Rome zažene Buzzova rifaža z zapomnljivim pattonovskim refrenom, brez večjih elektronsko nojzerskih odstopanj. Zato pa že naslednja Vomit of Clarity stoji kot uvidevna priprava na elektronske posege, ki nato v enajstminutni skladbi Short Hair With a Wig ambientalno zračijo sludgersko brbotanje. Victory of the Pyramids nosi nekaj stadionsko hardrokovskega, a kot običajno v Melvins preobleki uspešno zakriva nadaljnjo genezo. Ta se zagozdi v počasnejših valovih, z dovolj širokim manevrskim prostorom, da mašinska mojstra prevzameta vlogo Buzzovih glasilk. Te v tihožitju z blago ponavljajočo se kitarsko frazo narekujejo poslednjo skladbo Venus Blood.
Ljubitelji benda bodo trenutno fazo Melvinsov označili za eksperimentalno, ker so skozi več kot štiridesetletno zgodovino benda navajeni, da slej ko prej sledi bolj neposredna plata. Če se to slučajno ne bi zgodilo in bi se eksperiment nadaljeval, ne bi bilo prav nič slabega. Smo v krasni fazi. Naužijte se dvojne doze letošnjih Melvinsov. Govori se, da kmalu prihaja nov album z bobnarsko dvovprego. Ja, tudi Coady Willis je nazaj.
Dodaj komentar
Komentiraj