Gala Hala, 5.5.2016

Avtor fotografije: Matevž Čebašek

Že kar lep čas je minil od novega novega srbskega vala, ki je tlesknil ob zidovje Menze pri koritu in Repetitor uveljavil kot splošno referenco kitarske distorzije. Sočasno so se poleg Srbije tudi v drugih državah bivše Juge uveljavljali novi bendi s svojimi odgovori na globalne trende obujanja umazanih kitarskih riffov. Tako smo lahko po nekajletnem krču brez večjih cmokov v grlih ali krokodiljih solz nostalgije na licih dokaj suvereno govorili o neki novi sceni.

Ta se kljub spremembam in manjši streznitvi nadaljuje. O tem je pričal tudi včerajšnji zadnji Hrupni večer sezone v režiji Specialkine ekipe, ko so si oder Gale Hale delili beograjski Crvi in zagrebški Pridjevi. Prvi premierno v Sloveniji kot predstavniki prvinskih šusov distorzije in drugi kot svojevrsten psihedelični zvok, ki smo ga lahko v živo slišali že na zadnji ediciji festivala Ment.

Čeprav so Crvi novo ime na sceni, to nikakor niso člani benda, ki po nekaterih kadrovskih spremembah skupaj igrajo zadnje leto. Bobnar Marko Benini in kitarist Ivan Skopulović sta na Galinem odru stala že dva Hrupna večera nazaj kot del zasedbe Bitipatibi, vokalist in kitarist Damjan Babić pa na istem odru leta 2012 z bendom Kriške, prav tako v režiji Specialke. O obeh omenjenih bendih smo tudi na radiu že govorili. Četvorko zaključuje basist Vladimir Pejković, ki med drugim sklada glasbo za gledališče in film.

Kot prekaljeni glasbeniki so se izkazali tudi na včerajšnjem koncertu. Ta se je začel z manjšim razočaranjem nad praznim prizoriščem, ki pa se je tekom nastopa solidno polnil. Crvi so začeli suvereno. Uigrani težkogaražni kitari sta se izmenjavali v ospredju, na trenutke s preprostimi, a učinkovito nabritimi solažami prebadali intenzivno ritem sekcijo, se spajali, med seboj trkali in komade zaključevali v sočnih hrupnih erupcijah.

Idejno ležijo nekje med tršimi zvoki ameriške alternative 80ih in 90ih let, blizu sonicyouthovske disonance ali denimo bolj distorziranih komadov Pavement in sodobnejših prijemov hrupne rock godbe. Stopnjevanje komadov so izpilili. Nabirajoča se distopična tesnoba je pokala v eksplozijah distorzije, ta pa se je s hitrim zasukom vrnila v mirovanje, kot da se nič ni zgodilo. S tem so ustvarjali napete kontraste, ki so publiko držale na trnih do konca.

Kljub kratki skupni poti se je četverec dokazal kot uigrana celota, izmojstrena v svojem poslu. Večjih padcev med samim nastopom ni bilo, komad Sestra, majka, ja pa je bil v živo še za nekaj stopenj bolj intenziven kot na posnetku. Silovit krik, obdan z obzidjem feedbacka.

Unikatni Pridjevi imajo toliko idej, da so z žarnicami napolnili še ovitek istoimenskega prvenca, o katerem smo razpredali v Tolpi bumov. Koncertirajo v nekoliko spremenjeni zasedbi in v živo zvenijo precej drugače – komadi so predelani, bolj elektrificirani in pogosto plesni. Slednje po zaslugi izvrstnega bobnarja Levija Levačića, ki je pri nas že večkrat nastopil z žurerskim bendom ABOP.

Kljub spremembam pa ohranjajo svoj specifičen kakofoničen zvok. Ki ga je, kot se je izkazalo včeraj, težko ozvočiti. Najbrž ne bi smeli preskočiti tonske vaje, saj so visoki toni, še posebej v dvoglasju s pol tona razlike, povzročali neprijetno rezke piske, globoko v polju rdečega. Vendar to celotne zvočne slike nastopa, ki se je ves čas gibal v mejah sprejemljivega, ni skazilo.

In to je tudi bistvo Pridjevih. Ideje, ki naj ne bi sodile skupaj, so se prosto sprehajale ena mimo druge. Zdelo se je, kot da sta ritmična/aritmična sekcija in plavajoča melodičnost ločeni na dva bregova. Toda ta shizofrenost, pospremljena z žvenketanjem, cvrčanjem, hropenjem in piskanjem, deluje. To definira njihovo unikatno kaotično pop folk psihedelijo, ki zveni kot na žgočem soncu počasi topeča se kaseta, medtem ko se tebi v senci na acidu sladko jebe zanjo.

Tako smo bili včeraj priča dvema sila različnima nastopoma. Crvi kot daljni sorodniki Repetitor so dokazali kontinuirano kvaliteto srborite kitarske godbe, Pridjevi pa unikatnost in širino glasbene ponudbe področja bivše skupne federacije.